Rjavo ni zdravo, pravijo dermatologi, ki že desetletja opozarjajo na škodljivost pretiranega izpostavljanja kože sončnim žarkom. Že običajna »zdrava« porjavelost povzroča staranje kože, sončenje pa lahko sproži celo razvoj kožnega raka.
V ZDA se je od leta 1935 do 1991 povečala pogostnost melanoma, najhujše oblike kožnega raka, kar petkratno. Dandanes se večina ljudi zaveda nevarnosti izpostavljanja soncu.
Že leta 1995 je na primer 89 % Francozinj menilo, da jim sončenje utegne škodovati. Pa vendar poletne plaže še vedno privabljajo nepregledne množice turistov tudi v največji pripeki.
Kaj je v sončenju tako mamljivega, da smo se mu pripravljeni izpostavljati kljub zavedanju o njegovi nevarnosti za zdravje kože?
Sončna svetloba je vir življenja.
Sonce je v bistvu stalno delujoča vodikova bomba. Njegovo sevanje je tako nevarno, da bi nas brez zaščite atmosfere takoj »skurilo«. Rastline se pred njim branijo z zeleno barvo. Zeleni spekter sončne svetlobe je sredi dneva najintenzivnejši, zato rastline z zelenilom dobro odbijajo opoldansko sevanje, nam pa je v njihovi senci zelo prijetno.
A sončna svetloba je tudi vir življenja
Rastline jo s pomočjo fotosinteze spreminjajo v življenjsko energijo. Tudi ljudje smo deloma fotosintezna bitja. Naše telo ne more učinkovito opraviti nekaterih funkcij brez sončne svetlobe.
Vemo, da je na primer za sintezo vitamina D, ki je potreben za čvrstost kosti in za mnoge fiziološke procese, potrebno sončenje.
Raziskave kažejo, da na naši zemljepisni širini telo od jeseni do pomladi ni sposobno sintetizirati dovolj vitamina D z zgolj 20-minutnim sončenjem rok sredi dneva, kot so domnevali nekoč. Takrat si pomagamo s hrano, bogato s tem vitaminom (zlasti z ribami in ribjim oljem) ali pa z dodajanjem tega vitamina hrani.
Ko se dnevi proti poletju podaljšajo, postane sončenje zadosten vir vitamina D. Naše telo ga najhitreje sintetizira med 10. in 14. uro. Po nekaterih študijah naj bi takrat zadoščalo že 5-minutno sončenje celega telesa, vsekakor pa je 20 minut več kot dovolj.
Pa nam to zadošča, da potešimo željo po sončenju?
Običajno ne. Po 10 do 15 minutnem plavanju, v katerem dobimo dovolj sonca za tisti dan, nam po navadi še kako prija poležati na soncu (če smo pametni, z glavo pod slamnikom). Kdo še ni občutil ob tem prijetne omame in kar obležal na soncu kot martinček!? Koža pa takrat trpi.
Zakaj nam narava ni vgradila varovalnih občutij pred takim ravnanjem? Z neprijetnim počutjem nas opozori šele, ko je koža že resno opečena.
»Mačehovska« narava ima za to svoje razloge
Nekoliko daljše sončenje, povzroči prijetno počutje in privlačnejši izgled
Bolj jo skrbi reprodukcija, kot naše zdravje. Za učinkovito spolnost je bolje, če smo na soncu dlje časa, kot je priporočljivo za zdravje. Pri moških se na primer po eni uri sončenja poveča raven testosterona kar za 69%.
Če se sončimo nekoliko dlje, kot je za zdravje še varno (vendar še ne toliko, da bi bili opečeni), nas narava nagradi s prijetnim počutjem in privlačnejšim izgledom. Porjavele ženske noge so privlačnejše od bledih in pogled na zagorelo moško telo ženskam bolj pospeši srčni utrip kot pogled na bledoličnega moškega.
Naši geni skrbijo z vrojenimi nagnjenji le zase, za svojo uspešno reprodukcijo; če užitki pri sončenju povzročijo v post reproduktivnem obdobju postarano kožo ali celo kožnega raka, naravi to preprosto ni nič mar.
Odlomek iz istoimenskega članka I. Ostana Objavljeno v reviji Narava zdravi, julij 2015
Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Novice za uporabnike FHES, MAP in probiotikov EM, julij/avgust 2015, Dr. Iztok Ostan
