Dejavniki tveganja za razvoj Alzheimerjeve bolezni

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejša oblika demence. Zanjo ni učinkovitega zdravila. Je pa možno z načinom življenja preprečiti njeno nastajanje in celo izboljšati stanje obolele osebe. Nevrolog dr. David Perlmutter, avtor knjig Požgani možgani in Zdravi možgani, je izluščil 17 dejavnikov tveganja za razvoj te bolezni (The Science, 2019). V nadaljevanju jih navajamo kot trditve. Če posamezna trditev velja za vas, je to za vas dejavnik tveganja.

Alzheimerjeva bolezen

  1. V moji družini je prisotna Alzheimerjeva bolezen oz. Demenca.

    Če trditev velja za vas, obstaja tveganje, da boste tudi sami imeli take zdravstvene težave. Upoštevamo krvne sorodnike: stare starše, starše, tete in strice, brate in sestre … Študija, ki jo je opravil A. B. Graves s sodelavci (1990) je pokazala, da je tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni kar štirikrat večje, če ima kdo od bratov ali sester to bolezen.

  2. Alzheimerjevo bolezen so diagnosticirali pri vsaj enem od mojih staršev.

    Alzheimerjeva bolezen pri enem od staršev poveča vaše tveganje za to obolenje od 4- do 10-kratno; zlasti je tveganje veliko, če je zbolela mati (Honea et al., 2012).

  3. Imam enega ali dva para gena APOE4.

    Če imate en par gena APOE4, je tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni 4-krat večje, če pa imate dva para tega gena, je tveganje celo 12-krat večje (The Science, 2019). Ta genetska predispozicija predstavlja največje tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni (Napolioni, Bellow, 2019). Toda z ustreznim načinom življenja lahko te gene »utišamo«. Dr. Perlmutter ugotavlja, da se pri mnogih, ki imajo dva para gena APOE4, bolezen (ob zdravem načinu življenja) sploh ni razvila (The Science, 2019).

  4. Rodil-a sem se kot ženska.

    Kar 2/3 Alzheimerjevih bolnikov je žensk. Če ste ženskega spola, je tveganje za razvoj te bolezni dvakrat večje, kot če bi bili moški (The Science, 2019).

  5. Star-a sem več kot 65 let.

    Približno 7 % petinšestdesetletnikov ima Alzheimerjevo bolezen. S staranjem se delež oseb z demenco še povečuje. Pri 85 letih starosti Alzheimerjeva bolezen prizadene že približno polovico ljudi (The Science, 2019).

  6. Pri meni so diagnosticirali diabetes tipa 2 ali preddiabetično stanje.

    Trajno povišanje ravni sladkorja v krvi poveča možnosti za razvoj demence. Pri sladkornih bolnikih je tveganje za okoli 100% večje kot pri zdravih (Ohara et al, 2011). Kar 2/3 bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo ima diabetes.

  7. Imam obolenje srca in ožilja.

    Podobno kot sladkorna bolezen, tudi bolezni srca in ožilja močno povečajo tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni (The Science, 2019).

  8. Utrpel-a sem travmatsko poškodbo možganov.

    Več študij je ugotovilo, da se pri ljudeh, ki so utrpeli travmatsko poškodbo možganov, poveča tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni za 50 % do 300 %. Pri takem stanju potekajo v možganih vnetja, ki spodbujajo tudi razvoj demence, ugotavlja dr. Perlmutter, zato je potrebno spremeniti življenjski slog tako, da zaviramo vnetne procese (The Science, 2019).

  9. Pri meni so diagnosticirali blago kognitivno motnjo.

    Spremembe v možganih nastajajo že 20 do 30 let preden postanejo simptomi Alzheimerjeve bolezni očitni. Pred tem se običajno pojavi bolezensko stanje, imenovano blaga kognitivna motnja (BKM). Če imate to bolezen, je tveganje za njeno napredovanje v Alzheimerjevo bolezen od 9 % do 19 % na leto (The Science, 2019). Skrajni čas je, da z izboljšanim načinom življenja zavremo razvoj Alzheimerjeve bolezni (The Science, 2019).

  10. Pogosto jemljem zdravila, ki zavirajo nastajanje želodčne kisline.

    Redno uživanje zdravil za zmanjšanje želodčne kisline povečuje tveganje za nastajanje Alzheimerjeve bolezni za 44 % (Gomm et al., 2016); stroka domneva da zato, ker škodujejo črevesni bioti, ki zelo varuje zdravje možganov (The Science, 2019, Perlmutter, 2017).

  11. Živim stresno.

    Kroničen stres zelo škoduje možganom.
    Na Danskem so v obsežni študiji ugotovili, da je pri osebah, ki doživljajo svoje življenje kot zelo stresno, tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni za 36 % večje kot pri osebah, ki ne živijo stresno (Nabe-Nielsen et al., 2019).

  12. Sem skrbnik nekoga z Alzheimerjevo boleznijo.

    Če skrbite za zakonca z Alzheimerjevo boleznijo, se tveganje, da boste tudi sami zboleli za demenco, poveča kar 6-kratno; bolj tvega soprog, ki skrbi za dementno ženo (11,9-kratno tveganje), kot če žena skrbi za moža (3,7-kratno tveganje; Norton et al. 2010).

  13. Pogosto spim manj kot 7 ur na noč.

    Med spanjem se možgani očiščujejo toksičnih snovi, ki jih nakopičijo dnevne aktivnosti, za kar je potrebno približno 8 ur spanja na dan (The Science, 2019). Študije so pokazale, da se pri ljudeh, ki spijo premalo, poveča tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni za približno 50 % (The Science, 2019)

  14. Ponavadi sem telesno aktiven(-na) manj kot 20 minut na dan.

    Že pred desetletji so študije dokazale, da redna telesna vadba zmanjšuje tveganje razvoja demence za 50 % (Laurin et al, 2001), novejše raziskave pa dokazujejo, da telesna vadba izboljšuje kognitivne sposobnosti celo pri bolnikih z demenco in pospešuje rast novih nevronov (MA et al, 2017).

  15. Moja telesna teža presega idealno za več kot 9 kilogramov.

    Leta 2010 opravljena študija je pokazala, da je tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni pri debelih osebah (z indeksom telesne mase 30 in več) za 59 % večja kot pri osebah z normalno telesno težo (Profenno et al., 2010)

  16. Nisem družbeno vpet-a v podporno skupnost.

    Tveganje za razvoj demence je pri ljudeh, ki živijo osamljeno, brez zadovoljujočih odnosov z drugimi, za 60 % večje kot pri ljudeh, ki ne živijo osamljeno. Zato je skrb za dobre socialne stike z drugimi pomemben dejavnik duševnega zdravja (Fratiglioni, 2000).

  17. Pogosto uživam umetno oslajene pijače.

    Študije kažejo, da je tveganje za razvoj demence pri osebah, ki redno uživajo pijače z umetnimi nekaloričnimi sladili za 189 % večje od tveganja pri osebah, ki takih pijač ne uživajo (Pase, 2017). Domnevno so sladila tako škodljiva za možgane, ker škodujejo črevesni bioti, ki ima pomembno vlogo pri varovanju zdravja možganov (The Science, 2019; Perlmutter, 2017).

    Naj povzamemo Če smo ženskega spola, starejši in imamo med bližnjimi sorodniki bolnike z demenco, smo po naravi bolj nagnjeni k razvoju Alzheimerjeve bolezni kot drugi; zato moramo še toliko bolj gojiti zdrav način življenja, da se ji izognemo. Potrebo po zdravem načinu življenja povečujejo tudi nekatere bolezni kot so sladkorna, bolezni srca in ožilja, travmatske poškodbe možganov in zlasti blaga kognitivna motnja. Pri izbiri bolj zdravega načina življenja, ki zmanjšuje tveganje za demenco, je pomembno predvsem izogibanje izjemnim kroničnim stresnim obremenitvam in uživanju umetnih sladil, ki večkratno povečajo tveganje (še bolj kot uživanje preveč sladkorja). Dejavniki, ki približno za polovico zmanjšujejo tveganje, pa so: dovolj nočnega spanja, redna telesna vadba, ohranjanje normalne telesne teže, vzdrževanje dobrih socialnih stikov in izogibanje zdravilom za zmanjšanje želodčne kisline. Skrbimo tudi za uravnoteženo črevesno bioto, saj ta zelo varuje možgane.

    Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! 
    Novice za uporabnike FHES, OKA (angl. MAP) in probiotikov EM, 
    Julij-Avgust 2019, Dr. Iztok Ostan

     

    Spati celo pri blagi kognitivni motnji

    Deklica v sladkem spancuMožgani so najaktivnejši del našega telesa, zato tvorijo največ toksičnih odpadkov. Za izločanje toksinov, tudi toksičnih beljakovin tau in β-amiloidov, ki jih je v dementnih možganih veliko, imajo možgani poseben sistem, imenovan glimfatični sistem, ki pa se aktivira le med spanjem. Žal pa s staranjem ta sistem, tako kot kakovost spanja, opeša. Takrat si lahko pomagamo z uživanjem prehranskega dopolnila melatonin, ki izboljša spanje. Opravljeno je bilo veliko kliničnih študij, ki dokazujejo, da uživanje melatonina vpliva pozitivno pri začetnem stadiju demence, imenovanem blaga kognitivna motnja. Za trdnejše dokaze o pozitivnih učinkih tudi pri Alzheimerjevi bolezni, ki so jih nakazale obstoječe raziskave, pa bi bilo potrebnih več kliničnih študij (Cardinali et al., 2010).

Kategorije: Članki and Raziskave.