Glukoza je tako priljubljena hrana naših celic, ker jo lahko hitro predelajo v energijo (ATP), pa tudi zlahka jo telo pridobi iz škrobnatih ali sladkih živil. A prav ta hitra uporabljivost glukoze je za naš organizem tudi nevarna, saj reagira z molekulami v našem telesu. Najbolj pogosto se spoji z beljakovinami.
Procesu pravimo glikacija, nastalim beljakovinam pa glicirane beljakovine. Te beljakovine niso le okvarjene, temveč tudi zelo nevarne, saj, kot ugotavlja dr. David Perlmutter v knjigi Požgani možgani, glicirane beljakovine ustvarjajo 50-krat več prostih radikalov (najnevarnejše oblike strupov) kot neglicirane.
Hemoglobin (človeški, Hb) proteinska molekula
Glikaciji beljakovin se ne moremo povsem izogniti, celo z najbolj zdravim načinom življenja ne. Enostaven način merjenja stopnje glikacije v telesu je merjenje ravni gliciranega hemoglobina A1C (označujejo ga tudi HbA1C).
Raziskava med mladimi zdravimi osebami je pokazala, da je celo pri njih približno 5% hemoglobina gliciranega.
Čeprav je z zdravniškega vidika to stanje normalno, je z objektivnega vidika zaskrbljujoče. To namreč pomeni, da imajo celo mladi z zdravim načinom življenja kar 5% hemoglobina strupenega.
Seveda pa se z vezavo na glukozo sprevračajo v strup tudi mnoge druge beljakovine v našem telesu: zlasti »slabi« holesterol LDL, kolagen (v naši koži in stenah žil) itd. Skratka, tudi če živimo povsem zdravo, nas glicirane beljakovine skozi desetletja vztrajno in neizbežno načenjajo, se odlagajo v sklepe, možgane, ledvice, oči … da smo na starost bolj okorni, slabše vidimo, pozabljamo, kje so ključi in očala ….
Problem 21. stoletja pa je, da se je s povečano porabo sladkorja splošna raven gliciranih beljakovin v krvi prebivalstva zelo povečala. Leta 2012 je bilo v ZDA že kar 62% odraslih prebivalcev, ki so imeli raven A1C višjo od 6,0%. V to skupino sodijo vsi, ki imajo preddiabetes ali diabetes.
Raziskava na Švedskem je pokazala, da je A1C sladkornih bolnikov v povprečju 7,7%. To pomeni, da imajo diabetiki v povprečju kar 54% višjo raven strupenega hemoglobina kot zdravi. Z zviševanjem A1C nad normalo se povečuje tveganje za nastanek ateroskleroze, Alzheimerjeve bolezni in drugih oblik starostne demence, težav z vidom, težav z jetri in ledvicami in drugih bolezni, med drugim tudi raka.
Modro je torej, če si damo izmeriti raven A1C, da dobimo informacijo o ravni gliko-toksemije. Pri sladkornih bolnikih je testiranje tega hemoglobina rutinska preiskava, saj iz ravni A1C zdravnik ugotavlja dolgoročno (3-4 mesečno) raven sladkorja v krvi.
Preiskavo pa lahko naročimo tudi samoplačniško. V Ljubljani je to možno naročiti brez zdravniškega pregleda pri Adrialab (www.synlab.si). Preiskava stane le kakih 10 evrov. Uradne referenčne vrednosti A1C so od 4,8% do 6,0%. A to so dokaj široki okviri. Dr. David Perlmutter priporoča, naj ohranjamo A1C med 4,8% in 5,4%.
Gliko-toksemijo je možno zmanjšati na razne načine, med drugim tudi z uživanjem FHES.
Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Novice za uporabnike FHES, OKA (angl. MAP) in probiotikov EM, Maj 2016, Dr. Iztok Ostan
