Razbijamo Mit: Kaj smo bili prej Mesojedci ali Vegetarijanci?

Zelenjavni Tortilja SendvičSmo vegetarijanski vsejedci

Nedvomno smo se oddaljili od narave. Za odgovor na vprašanje, katera je naša naravna prehrana, se običajno oziramo v preteklost. Toda koliko nazaj naj pogledamo? Sto, tisoč, milijon let? Smo biološko bolj podobni svojim vegetarijanskim ali vsejedim prednikom?

Prvi primati pred 65 milijoni let, predniki sodobnih ljudi, opic in lemurjev, so bili žužkojedi.

Najkasneje pred 24 milijoni let so se pojavili predniki človeku podobnih opic (gibonov, goril, orangutanov in šimpanzov) in človeka. Bili so pretežno sadjejedi vegetarijanci.

V čas pred približno 2,4 milijona let pa postavljamo pojav prvega človeka – izdelovalca orodij z orodji. Njegova prehrana je bila mešana, zadnjega 1,6 milijona let pa je človek svojo mešano hrano tudi toplotno obdeloval. To je bila tipična kamenodobna (paleolitska) prehrana lovcev in nabiralcev.

Pred približno 10.000 leti se je začelo kmetijstvo (neolitik), z njim pa obdobje neolitske prehrane, ki so jo večinoma sestavljala žita. Nekatera ljudstva so ji dodajala več živil živalskega izvora, druga pa manj.

Biologi so si dokaj enotni, da se zadnjih deset tisoč let naši geni niso bistveno spremenili. Neolitska prehrana je torej premlada, da bi se naši geni prilagodili nanjo. Žužkojedo obdobje naših primatskih praprednikov pa je preveč časovno oddaljeno, da bi imelo bistven vpliv na našo sedanjo biologijo. Verjetno se nobenemu človeku ne pocedijo sline, ko ugleda plazečega se žužka. Žuželke vsebujejo v svojih oklepih zelo hranilno snov hitin, a sodobni ljudje nimamo več dovolj encimov za njegovo presnavljanje.

Tako nam za proučevanje izvora naše genetske prehranske dediščine ostaneta le obdobji predčloveškega vegetarijanskega presnojedstva in kamenodobna nabrana mešana hrana, deloma toplotno obdelana. Dokazov, da sodobni človek nosi dediščino obeh teh obdobij, je več. Naj v tem prispevku to ponazorim predvsem na primeru enega organa – črevesja.

 

Vegetarijanski deli naše fiziologije

            Povsem vegetarijanski del našega telesa je na primer slepo črevo, ki je tipičen organ rastlinojedih živali. Če uživamo z mesom bogato hrano, smo bolj izpostavljeni nevarnosti vnetja slepiča. Več kliničnih preizkusov je dokazalo, da uživanje mesa škodi koristnim črevesnim bakterijam. Te sicer niso naše celice, a živimo v tesnem sožitju z njimi. Zaradi neuravnotežene črevesne flore (boljši izraz zanjo je črevesna biota) nastaja veliko bolezni.

S črevesjem je tesno povezano delovanje imunskega sistema, saj je kar 70% do 80% celic levkocitov v predelu črevesja. To dejstvo kaže, da se večina imunskega sistema ukvarja s snovmi, ki pridejo v organizem s hrano. Če pri tem zaznajo tujke, za telo neprimerne snovi, se poveča število belih krvničk.

Medicina imenuje ta pojav »digestivna levkocitoza« – povečanje števila belih krvničk v telesu po obroku, ki se v nekaj urah poleže. Poznan je že več kot stoletje in stroka je menila, da je to nujna reakcija organizma pri užitju sleherne vrste hrane. P. Kouchakoff pa je sredi preteklega stoletja ugotovil, da se pri uživanju surovega sadja in zelenjave digestivna levkocitoza ne pojavi. Za telo (oz. imunski sistem) je torej vsa hrana – razen surovega sadja in zelenjave – tujek, živilo, na katerega se še nismo v celoti prilagodili.

Zelenjavni SendvičTo je le nekaj argumentov v prid vegetarijanstvu in veganstvu. Zelo zanimiv model za proučevanje učinkov veganstva na zdravje so kitajski poljedelci ob svoji tradicionalni praktično veganski prehrani. Pri njih raka skorajda ni. V znani Kitajski študiji je dr. C.T. Campbell dokazal, da uživanje živalskih beljakovin spodbuja razvoj raka. Dr. G. Barja pa je dokazal, da živalske beljakovine tudi skrajšujejo življenje. Izsledke teh raziskav sem povzel v svoji knjigi »Beljakovine za življenje in smrt« (Ara, 2013). Argumenti za zagovarjanje veganstva torej daleč presegajo zgolj vegetarijanske značilnosti črevesja.

 

Vsejedski deli naše fiziologije

Zanimivo je, da se tudi zagovorniki vsejedstva pogosto sklicujejo na značilnosti našega črevesja – oni pač na vsejedske. Pri človeku je zlasti debelo črevo, ki je prebivališče večine črevesnih bakterij, bistveno krajše od debelega črevesa človeku podobnih rastlinojedih opic.

Za dobro prehranjenost rastlinojedih živali je dolgo debelo črevo ključnega pomena. Rastlinojede živali namreč hranil, zlasti beljakovin, večinoma ne dobijo neposredno iz rastlin. Rastline so predvsem hrana za dobre bakterije, ki se hranijo z vlakninami.

Ko bakterije odmrejo, se rastlinojeda bitja nahranijo z njihovimi beljakovinami. Ker imamo ljudje razmeroma kratko debelo črevo in s tem manj dobrih bakterij, pridobimo ob izključno rastlinski hrani manj beljakovin kot na rastlinsko hrano bolje prilagojena bitja. Vegetarijanci so zato praviloma beljakovinsko slabše prehranjeni kot vsejedci.

To vpliva na slabšo fertilnost vegetarijancev. Mešana prehrana omogoča daljše obdobje plodnosti. Američanke imajo ob svoji mešani prehrani skoraj deset let daljše reproduktivno obdobje (od prve menstruacije do menopavze) kot Kitajke ob tradicionalni kitajski hrani, ki je skoraj veganska.

Vegetarijanci so po postavi nekoliko nižji od vsejedcev. Za biologe je rast, ki ne dosega biološko možne, očiten kazalec neoptimalne prehranjenosti. To je pomembno pri reprodukciji. Narava je pri reprodukciji neizprosna, saj imajo v naravi posamezniki, ki so nekoliko višji od povprečja, prednost pri izbiri partnerja.

 

Rekonstrukcija letala v letu

Ne vegetarijanska ne vsejedska alternativa nimata samo prednosti ali samo pomanjkljivosti. Deloma smo vsejedci, deloma pa vegetarijanci.

To protislovje lahko pojasnimo s teorijo nepopolne prilagojenosti bitij na okolje (1982) oxfordskega biologa dr. Richarda Dawkinsa. Med drugim ugotavlja, da se v evoluciji vsi deli fiziologije ne prilagajajo enakomerno na novo okolje. Nekateri ostajajo še dolgo arhaični tudi v času, ko so se drugi že prilagodili na nove razmere.

To ponazori s primerom predelave dvokrilnega motornega letala v reaktivca.

Narava ne more »ustaviti dvokrilca« in ga predelati v reaktivca, kot bi to storil človek. Ne more za nekaj časa ustaviti reprodukcije. Če ni potomcev, vrsta izumre.

Zato mora narava »spreminjati letalo v letu«: kovico za kovico, vijak za vijakom… Vse možnosti so, da se bo letalo zrušilo. A v množici poskusov morda le uspe ustvariti reaktivni motor in ga zagnati, pri tem pa propeler dvokrilca seveda še brni. Čudež je, da tako letalo sploh leti, pravi Dawkins, da bi bilo popolnoma prilagojeno na okolje, pa ni govora.

Tako je tudi z našo naravo:
deli naše fiziologije so še vedno taki, kot so bili pred 20 milijoni let, ko so bili naši predčloveški predniki vegetarijanci, drugi pa so že prilagojeni na kamenodobno mešano hrano. Dejansko smo nekaj nemogočega: vegetarijanski vsejedci oziroma vsejedi vegetarijanci. A to je le eno od prehranskih protislovij našega organizma. Iz njih se pri iskanju optimalne prehrane lahko izvijemo le z novim védenjem, saj idealne prehrane v naravi ni.

 

Dr. Iztok Ostan

Za revijo: Plus 50, št. 4, leto 3, april 2015.

Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Novice za uporabnike FHES, MAP in probiotikov EM, september/oktober 2015, Dr. Iztok Ostan

Kategorije: Raziskave.