Lepota je po definiciji »lastnost, ki zagotavlja, da je neka stvar na pogled privlačna«. V odnosu do drugih je torej osebna lepota oblika družbene moči, saj lepa oseba »priteguje« druge. Raziskave kažejo, da lepi lažje prepričajo druge. Ko vidimo lepo osebo, se namreč aktivira območje srednje orbitalne skorje. V tem predelu se vzbuja tudi občutek zaupanja. Pri pogledu na grdo osebo pa se aktivirajo nevroni v insuli, ki je predel globoko v možganih. Obenem se vzbudita odpor in nezaupanje. Prikupni veljajo za inteligentne in prejemajo višjo plačo, ugotavljajo raziskovalci. Z etičnega vidika je seveda to sporno, za manj prikupne pa ponižujoče, kar gre v škodo tudi njihovemu zdravju.
A vendar si manj prikupni lahko pomagamo; pa ne le z osebno urejenostjo. Naša dobra volja in nasmeh pri drugih ljudeh vzbudita isti možganski predel kot pogled na lepoto, zato nas drugi zaznavajo kot lepe. Če pa se kdo zaljubi v nas, nas njegovi možgani dojemajo kot najlepšega na svetu. Takrat pa res velja, da imajo vsake oči svojega malarja.
