Testosteron proizvajajo spolne žleze. V krvi moških ga je bistveno več kot pri ženskah. Spodbuja moške fiziološke in vedenjske značilnosti: razvoj moških spolnih tkiv kot so testisi in prostata, pa tudi sekundarnih moških spolnih znakov kot so večanje gostote kosti, mišične mase in dlakavosti. Pri moških spodbuja libido; spodbuja pa tudi vedenjske značilnosti kot sta agresivnost in iniciativnost.
To je pomembno za uspešnost samcev pri večini sesalcev. Za reprodukcijo je pri njih pomembno predvsem, da so uspešni v boju za oblast v skupini. To jim prinese prednost pri parjenju. Za prehrano mladičev skrbijo samice same. V savanskem okolju, kjer se je pojavil prvi človek pred kakima dvema milijonoma let, pa je hrana težko dostopna in samice/ženske je ne zmorejo same preskrbeti toliko, da bi zadostovala tudi za naraščaj.
Za to je potrebno dolgotrajno sodelovanje očeta, matere in celotne skupnosti. Visok testosteron moških pa ovira strpnost in sodelovanje med spoloma, med člani skupnosti, je ovira za očetovo povezovanje z otroki in za vzpostavitev starševske skrbi očetov do otrok. Poleg manjše količine testosterona je za to potrebno tudi več oksitocina, hormona ljubezni, in serotonina, hormona sreče; genetske spremembe v tej smeri so se po mnenju strokovnjakov postopoma dogajale že od naših prvih kamenodobnih prednikov.
Raziskave kažejo, da imajo moški sodobnih kamenodobnih ljudstev, ki se po genih ne razlikujejo od nas, nižjo raven testosterona kot zahodnjaki, pa zato prav nič ne izgubijo na svoji moškosti: pri 40 do 45 let starih zakoncih v ZDA je, na primer, povprečno tedensko število spolnih odnosov 1,3, pri lovcih nabiralcih Aka iste starosti pa 5,4.
K nižji ravni testosterona pri slednjih prispeva njihov način življenja, pa tudi njihova kultura.
