Prof. Marco Ruggiero z Univerze v
Bologni
Prof. Marco Ruggiero z univerze v Firencah je leta 2013 opravil pomemben preizkus na kliniki v Lozani v Švici. Rakavim bolnikom, pri katerih je bil rak že v četrti fazi razvoja, je nudil poseben tretma, ki so ga kasneje poimenovali Švicarski protokol (Swiss Protocol®).
Bistvo tega postopka je uživanje ketonske diete (80% energijskega vnosa z maščobami in skoraj nič ogljikovih hidratov), nadomestitev skoraj vseh beljakovin z dopolnili tipa OKA (angl. MAP) in uživanje probiotika, ki zelo spodbuja ustvarjanje GcMAF – snovi, ki učinkovito zmanjšujejo maso tumorjev.
Rezultati so bili izjemni. V novembru 2014 je bil v Frankfurtu svetovni kongres o biološkem zdravljenju raka posvečen prav Švicarskemu protokolu. Danes ga uporabljajo v številnih centrih in klinikah, kjer obravnavajo rakave in druge bolnike na celovit način.
dr.John-Ionescu
naturopat Florian Schilling
Na bližnjem Bavarskem je klinika v Neukirchenu, kjer deluje dr. John Ionescu (www.spezialklinik-neukirchen.de), v Münchenu pa zdravstveni center, kjer deluje naturopat Florian Schilling (https://naturheilpraxis-schilling.eu/) /…/
/…/ Uradna in sodobna alternativna medicina sta si pri zdravljenju raka vse bliže. Obe praviloma uporabljata prooksidativne pristope za uničevanje rakavih celic: uradna medicina kemoterapijo in obsevanje, alternativna pa široko paleto drugih prooksidativnih prijemov.
Posebnost alternativne medicine pa je, da pred uničevalnim napadom na rakave celice poskuša ošibiti njihovo moč. Prav to je naloga ketonske diete in optimalne kombinacije aminokislin (OKA) v Švicarskem protokolu.
Rakave celice so namreč invalidne z vidika proizvodnje lastne energije. Njihovi mitohondriji so okvarjeni, zato ne morejo ustvarjati energije iz maščob, pač pa le iz glukoze, pa še to lahko le s pomočjo anaerobnih procesov. Potrebujejo veliko glukoze, da ustvarijo malo energije (ATP). Zato so »požrešne« na glukozo.
Naloga ketonske diete je izstradanje rakavih celic. Če namreč skoraj vso energijo (80%) pridobimo iz maščob, iz ogljikovih hidratov pa skoraj nič, se bodo naše zdrave celice energetsko lahko nahranile, rakave pa bodo hirale.
A rakave celice so trdožive in v takem primeru uporabljajo glukozo, ki nastaja ob presnovi beljakovin. Večine aminokislin in beljakovinskih živil celice ne uspejo uporabiti, pač pa jih zavržejo in razgradijo. Nastanejo dušični odpadki in glukoza – iz enega grama odpadnih aminokislin nastane kar 49 gramov glukoze. Tako z uživanjem beljakovin, četudi so rastlinskega izvora, ustvarjamo hrano tudi za rakave celice. Če je te glukoze premalo, začne telo trošiti skeletne mišice. Beljakovinsko zahteven je tudi imunski sistem, ki se bori proti raku. Zato je zelo nevarno, da bolnika rak »poje« in postane le še »kost in koža«.
Da bi preprečili izčrpanost bolnika in hranjenje raka iz beljakovinskih živil, Švicarski protokol predvideva, da bolnik nadomesti vse beljakovine z aminokislinami tipa OKA, kar pomeni vsaj 20 tablet OKA na dan. Običajni beljakovinski dodatki rastlinskega izvora, npr. iz soje, niso optimalni, saj se pri njih več kot 80% vsebovanih aminokislin pretvori v glukozo in dušične odpadke.
Aminokisline tipa OKA pa se izkoristijo skoraj v celoti (99%). Ker ne ustvarjajo ne glukoze ne presežnega metionina, so torej idealne za rakave bolnike.
(Iz članka I. Ostana: Rak in beljakovine, objavljenega v reviji Narava zdravi, januar 2016)
Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Novice za uporabnike FHES, MAP in probiotikov EM, Januar 2016, Dr. Iztok Ostan
