Leta 2001 sem bil klinično zdrav, a že na pogled izčrpan. Nabavil sem si uteži in desko za trebušnjake. Pridno sem vadil in užival beljakovinsko bogato hrano, a vidnega uspeha na mišični masi ni bilo. Bil sem pač v svojem petdesetem letu. Ko srečaš Abrahama, se zlahka povečujejo maščobne obloge, mišice pa ne. Lahko sem si že predstavljal, kako bom pri devetdesetih, če jih bom dočakal, stopical po domu upokojencev izpit kot kak taboriščnik. Spraševal sem se, kako učinkovito zajeziti to starostno kopnenje mišic. Je govedina, zmiksana s krompirjem in s kako zelenjavo, ki ti jo slednjič pripravljajo v domu upokojencev, res največ, kar lahko prehranska znanost ponudi za beljakovinsko okrepitev starostnika?
Ko jemo svoje mišice
Beljakovine so nadvse pomembne makromolekule, ki vsebujejo dušik. Tvorijo kar 60% trde snovi celice. Večina ve, da sestavljajo mišice. Manj pa je znano, da so tudi vsi encimi (spodbujanje procesov) beljakovine, hormoni (celična komunikacija), imunoglobulini (imunski sistem) in hemoglobin (prenos kisika). Beljakovine so strojni aparat celice. Vse kar počne celica, v resnici delajo beljakovine. In vse te funkcije potrebujemo tudi v starosti.
A kaj, ko so beljakovine v hrani težko presnovljive. Za njihovo razgradnjo na sestavine – aminokisline – je v prebavi potrebnih kar od 3 do 7 ur. Najzahtevnejše delo pa s tem še ni opravljeno. Aminokisline se absorbirajo v kri skozi stene tankega črevesa, od tam pa potujejo do celic. Vsaka celica sintetizira iz njih svoje beljakovine (anaboliza), del beljakovin pa ostane neizkoriščenih in jih celica razgradi (kataboliza) na dušične odpadke. Že dolgo je znano, da izkoristek aminokislin na celični ravni ni popoln, kako zelo nizek je, pa je znanost odkrila šele v zadnjih desetletjih. Po izsledkih ameriškega instituta INRC, ki je vodilni na tem področju, anabolni izkoristek aminokislin ni višji od 48% (velja za kokošja jajca). Vsaj 52% aminokislin, ki prispejo v celico, se torej spremeni v dušične odpadke – najprej v amonijak, ki se v jetrih predela v sečnino, to pa potem ledvice izločijo. Predelava dušičnih odpadkov je najtežje delo organizma pri presnovi beljakovin.
Za mlade in čile presnova beljakovin ni problematična. Narava jim je dala krepke prebavne organe ter čvrsta jetra in ledvice. Ko pa se srečamo do Abrahamom, je to delo za telo vse težje. Že nekako pri 45 letih se raven solne kisline v želodcu zniža. Zato encim pepsin, zadolžen za prebavo beljakovin, deluje slabše. Pešajo tudi jetra in ledvice. Ko dosežemo 70 let, imamo v jetrih in ledvicah le še 30% celic, ki smo jih imeli pri tridesetih. Ta dva organa imata takrat le še tretjinsko zmogljivost glede na tisto iz mladosti. Če v starosti pojemo denimo zrezek, čigar beljakovine bi tudi v tem obdobju življenja še kako potrebovali, nastane preveč dušičnih odpadkov za takratne sposobnosti jeter in ledvic. Tu je problem povečane sečnine v krvi (BUN – Blood Urea Nitrogen) ter z njo povezani slabo počutje in nevarnost putike.
Tako se marsikateri starejši začne izogibati beljakovinsko bogati hrani. A tudi če v starosti pojemo dovolj beljakovin, jih ne uspemo izkoristiti dovolj. Rezultat je v obeh primerih isti: starostnik je beljakovinsko podhranjen.
Ker organizem starostnika s hrano ne dobi dovolj nujnih aminokislin, jih začne za vzdrževanje življenjsko najpomembnejših organov črpati iz lastnih mišic. Na starost tako jemo sami sebe.
A z novim znanjem smo lahko kos tudi tej težavi.
Odkritje idealne sestave aminokislin MAP
Beljakovine so sestavljene iz dvajsetih različnih vrst aminokislin. Med njimi je osem esencialnih, to je takih, ki jih moramo dobiti s hrano, saj jih telo ne zmore samo ustvariti. Telo pa potrebuje vseh osem esencialnih aminokislin sočasno, da ustvari svoje beljakovine. Če manjka ena sama, vseh drugih sedem razgradi in ne ustvari nobene beljakovine.
Bistvo dobrega izkoristka beljakovinske hrane je zato v pravem razmerju esencialnih aminokislin. Že leta 1946 sta znanstvenika R. J. Block in H. H. Mitchell postavila tezo, da telo potrebuje esencialne aminokisline v natanko določenem razmerju, ki ga takrat še niso poznali. Poimenovali so ga MAP (Master Amino acid Pattern). Za idealno beljakovinsko prehranjenost bi morali dobiti iz živil vseh osem esencialnih aminokislin v omenjenem razmerju, pa bi telo ustvarilo vse svoje beljakovine brez dušičnih odpadkov. A take idealne beljakovinske hrane v naravi za nas ni.
Sredi preteklega stoletja se je tako začela raziskovalna tekma več znanstvenih skupin, da bi odkrili MAP.
Prof. Dr.Luca-Moretti
Končno je leta 1998 zdravnik, Maurizio Lucà-Moretti objavil članek o odkritju MAP. Spoznanje omogoča proizvodnjo novih vrst beljakovinskih dopolnil tipa MAP (komercialnih imen zanje je več). Do danes je bilo objavljenih že 24 člankov o kliničnih preizkusih z njimi; te dokazujejo njihovo varnost in učinkovitost. Povzel sem jih v knjigi Beljakovine za življenje in smrt (ARA, 2013).
Dopolnila tipa MAP rešujejo oba omenjena presnovna problema beljakovin:
Aminokisline se absorbirajo v kri v pičlih 23 minutah. Prebavil sploh ne obremenjujejo. Naj navedem primer. Našemu 80-letnemu znancu so odstranili rakav želodec. Po operaciji mu je žolč uhajal v požiralnik in sapnik. Mučil se je in le še hiral. S tabletami tipa MAP pa se je hitro okrepil in celo pridobil pet kilogramov mišične mase, kar je za bolnike brez želodca izjemen uspeh.
Anabolni izkoristek aminokislin je 99%. To pomeni, da je odpadka le zanemarljiv 1%. Prav po tej značilnosti, ki je ključnega pomena zlasti za starejše, se dopolnila tipa MAP razlikujejo od običajnih beljakovinskih dopolnil, ki so večinoma le razgrajene beljakovine iz sirotke ali soje. Kar 83% oz. 84% aminokislin iz sojinih beljakovinskih dopolnil oziroma sirotkinih se namreč pretvori v odpadke, medtem ko dopolnila tipa MAP tvorijo le 1% odpadkov. Telo se torej ob uživanju MAP praktično ne muči z njimi. Regeneracija je hitra. Večinoma se učinki pokažejo že v dveh tednih.
Ko ne pomagajo več ne govedina ne šató ne kurja juha
Tablete tipa MAP uživam že od leta 2001. Z njimi sem si okrepil mišice, regeneriral tkiva in presenetljivo hitro okreval po poškodbah. Stotine izkušenj uporabnikov, zdravnikov in raziskovalcev z njimi smo zbrali na www.iztokostan.com. Tu je ena od njih:
Ko sva soprogo obiskala njeno mamo na kraški domačiji malo pred njenim 95. rojstnim dnem, je bila čisto izčrpana. Sedela je pri štedilniku, tresle so se ji brada, roke in telo. Nobena hrana ji ni več teknila. Pa sva jo odpeljala k nam domov. Kljub najini pomoči je komaj zmogla tri stopnice na vhodu naše hiše. Mišice so ji očitno povsem opešale.
V dveh tednih, kolikor je bila pri nas, je dobila vsako jutro in vsak popoldan po štiri tablete tipa MAP s kozarcem svežega soka. Po dveh tednih se je lahko že samostojno sprehajala s palico okoli hiše. Povrnila sta se ji apetit in življenjska energija; tudi branje jo je začelo spet veseliti. Po tistem je živela še štiri leta.
Slika je simbolična
Vir: Dr. Iztok Ostan, revija Plus 50, št. 5, leto 3, maj 2015.
