Gospa Alida je leta 1987, ko ji je bilo 27 let, zbolela za levkemijo. Začelo se je z gripo, ki se kljub antibiotikom ni hotela pozdraviti. Potem so ji izmerili sedimentacijo, ki je bila skrajno visoka: 120. Takole je zapisala: »Naslednji dan sem bila sprejeta na Hematološki oddelek Kliničnega centra v Ljubljani, z diagnozo “Akutna mieloična levkemija tip M2”. Tu se je začela celoletna kalvarija.
Nisem mogla dojeti, da se je to zgodilo prav meni; jokala sem in kričala v sebi. Potem sem si priklicala v spomin besede mojega zdravnika ob postavitvi diagnoze: če boste sodelovali z nami, so možnosti za ozdravitev neprimerno večje. Odločila sem se za boj. Sledile so kemoterapije z raznimi stranskimi učinki: s slabostmi, nevzdržnim bruhanjem, hudimi glivičnimi vnetji celotnega organizma, z vnetji in otekanjem spodnjih okončin do nespoznavnosti, z izpadanjem las. Pojavile so se reakcije na koži po celem telesu, vnetja žil na rokah zaradi dolgotrajnih infuzij, da ne govorim o bolečih odvzemih vzorcev kostnega mozga redno vsak teden, življenju na umetni hrani, vročini, mrzlici, itd, itd.
Zdravljenje s kemoterapijo je trajalo več mesecev. Iz cvetočega dekleta je v tem času nastala shujšana bledolična prikazen brez las s krvavimi beločnicami. Bilo mi je 28 let. Jeseni pa sem bila sprejeta v bolnišnico Rebro v Zagrebu zaradi presaditve kostnega mozga. Darovalec je bil moj brat, za kar se mu nikdar ne bom mogla dovolj zahvaliti. Takšne stvari pač nimajo cene. Tam se je postopek ponovil: ponovno kemoterapija z vsemi spremljajočimi “sladkostmi”. Lasje, ki so komaj začeli rasti, so ponovno izpadli. Tri dni pred presaditvijo sem dobila še dvojno smrtno dozo obsevanja. A odločila sem se, da se bom izvlekla. Dva meseca sem preživela v sterilni komori, se vsak dan umivala z razkužili, jedla na 300°C obdelano hrano.
In sem preživela.
Enajsti dan po presaditvi je novi kostni mozeg začel delovati, pojavile so se sveže rdeče krvničke, organizem se je prebudil. Po enajstih dneh je bila to prva noč, da sem končno spet trdno zaspala. Tisto prej je bila ena sama enajstdnevna meditacija. Odtlej mi je šlo vsak dan na bolje. Lasje so začeli spet rasti in moči so se sicer zelo počasi, a vztrajno vračale. Še dva meseca po odhodu iz bolnišnice sem v stiku z javnostjo nosila masko, še celo leto pa sem jemala zdravila proti zavrnitvi.
Na tem mestu se želim še posebej zahvaliti mojim staršem, bratu, svakinji in mojemu možu, ki so mi v teh težkih časih 100% stali ob strani. Leta 1989 sem se vrnila na delovno mesto.
Takšne izkušnje ti pustijo nepopisen strah pred ponovitvijo bolezni. Tudi osebno sem spoznala veliko ljudi, ki se jim je bolezen vrnila in so potem umrli. Še dolgo po presaditvi sem vsako najmanjšo težavo enačila z rakom. Dejstvo je, da je imunski sistem začel delovati, ni pa nikdar tak kot pri zdravem človeku. Virusi in prehladi so bili pogosti, tudi kakšna pljučnica se je pojavila vmes, pa vnetja mišic in kit in še in še. Ampak zmeraj sem nekako ponovno zlezla na zeleno vejo.
FHES
Poleti 2004 sem se ponovno začela slabo počutiti. Ne sicer na isti način kot pred levkemijo, a vendar obupno slabo. Rezultati krvi so bili katastrofalni, sedimentacija je zrastla na 60, 70, 80, 95. Pregledi niso pokazali nobenega vnetja – pljuča, ledvice, vsi organi so bili v redu. Ker se kljub antibiotikom stanje ni izboljšalo, mi je zdravnica dala napotnico za Hematologijo v Ljubljani. In krog se je sklenil.
Ponovno so se obudile slike iz preteklosti, duševne bolečine, nočne more, spomini na dogodke v obdobju zdravljenja. V tem stanju sem se odločila, da se še ne javim v Kliničnem centru. Začela sem jemati vitamine, razne kapljice, pazila sem na zdravo prehrano, brala knjige o zdravju, iskala nasvete po spletnih straneh.
Nekega dne v začetku septembra sem si v kiosku čisto naključno kupila izvod revije AURA. V njej sem naletela na članek dr. Iztoka Ostana z naslovom “Moja pot – regeneracija s predelanimi živimi superživili” in podnaslovom “Končno povsem zdrav”. Mrzlično sem ga prebrala. Najbolj me je navdušila primerjalna tabela z žigom dr. Medveda iz Podčetrtka, ki dokazuje rezultate uživanja živih superživil. Presenečena sem bila nad dejstvom, da še nikdar nisem nikjer zasledila informacije o mineralnem prahu FHES – ne v dnevnem časopisju, ne na radiu ali TV.
Že naslednji dan sem na internetu našla zastopnika podjetja (…) s Švedske, ki mi je odstopil prvo stekleničko “žive vode”. Začela sem jemati po 2 kapsuli dnevno in čakala, kaj bo. Že čez par dni se mi je zdelo, da se bolje počutim. Ne sicer za gore premikat, a občutila sem, da imam več energije. Po 14 dneh sem ponovno odšla na odvzem krvi – sedimentacija je padla na 76, čez 14 dni na 65, potem na 43 … in končno na 15. Napotnico za Klinični center sem vrgla v koš. Kupila sem si knjigo dr. Ostana “Ko zdravila odpovedo” in jo hlastno prebrala.
Odločila sem se, da bom “živo vodo” jemala stalno. V FHES verjamem in vem, da deluje. Pri meni deluje tako, da podpira in krepi moj imunski sistem.
FHES uživam neprestano, kombiniram ga izmenično z algami Spirulina, z aloe vero, z minerali. Dvakrat na leto naredim tudi kuro z esencialnimi aminokislinami MAP – tedaj se mi občutno popravi koža, zmanjša se izpadanje las in zmorem večje napore. Ponovno se počutim dobro, sedimentacija je stabilna, lahko delam« (avgust 2006).
Pripis I. Ostana: Gospa Alida mi je ta zapis posredovala avgusta 2014, torej 8 let po tem, ko je zapisala zgornje izkušnje. Ves ta čas uživa FHES, po navadi po 2 kapsuli na dan. Ko se nakazuje viroza ali prehlad, poveča odmerek na 4 kapsule dnevno. V teh letih je štirikrat prebolela pljučnico (takrat je uživala antibiotike). Imunski sistem po prebolenem raku in kemoterapiji ni nikoli več tak, kot je bil, mi je povedala po telefonu. A levkemija se ni ponovila. Bilo ji je 27 let, ko je zbolela za levkemijo. Te dni bo praznovala 54 rojstni dan. Minilo je torej 27 let, odkar se ji bolezen ni več pojavila. Meni, da ji je pri tem odločilno pomagal prav FHES.
Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Novice za uporabnike FHES, MAP in probiotikov EM, september 2014, Dr. Iztok Ostan
