Ko sem pred več kot tremi desetletji začel svojo akademsko pot proučevanja človekovega vedenja, sem, tako kot večina ljudi, kar nekako »verjel«, da je narava »dobra mati«. Za zdravje je potrebno slediti naravnim nagnjenjem, sem verjel. Nekaj resnice je v tem, a v zadnjih 15 letih proučevanja prehranskega vedenja pa se nabiralo vse več dvomov v »dobrohotnost« narave. Vzemimo primer učinkov omejevanja kalorične vrednosti hrane.
McCay je leta 1935 prvi objavil rezultate preizkusov na živalih o učinkih postenja. Od tedaj je bilo opravljenih mnogo znanstvenih preizkusov na različnih vrstah živali – od enoceličarjev, žuželk, glodavcev in primatov. Pri vseh poskusih so rezultati podobno osupljivi: če so zmanjšali kalorično vrednost hrane za 30% do 50% pod normalno raven, se je, ob zagotavljanju polnovrednosti hrane, življenjska doba živali podaljšala za 30% do 50%, obolelost za rakom in drugimi degenerativnimi boleznimi pa se je bistveno zmanjšala. Če bi bila narava do bitij res »mati«, ki skrbi za njihovo dobrobit, bi jih ob taki skromni prehrani nagradila z zelo prijetnimi občutji. V resnici pa se ob postenju poveča raven stresnih hormonov in pojavi občutek lakote, ki živali sili, da se, če imajo le možnost, dodobra najedo in si s tem dolgoročno škodijo.
Čemu to samodestruktivno naravno vedenje? Zaradi reprodukcije! Gredilla, Barja, Missirlis (2003) in drugi znanstveniki ugotavljajo, da zmanjšanje kalorične vrednosti pod normalno raven zmanjšuje plodnost in upočasni spolno dozorevanje. Ko jemo, seveda ne mislimo na reprodukcijo, jemo zaradi prehranskega užitka. Mehanizem prehranjevanja je vzpostavljen že v mladosti in daje bitjem v reproduktivni dobi večjo možnost za reproduktivni uspeh. Vsaj na stara leta pa bi nam narava lahko prizanesla in dala prehransko zadovoljstvo pri izrazito nižji – bolj zdravi – količini užite hrane. Pa ne! Narava ne »skrbi za nas«. Narav ni »mati«, je »mačeha«: skrbi bolj nekoga druge – za naše potomce, kot za naše zdravje.
Ta teza je v skladu s biološko teorijo »sebičnega gena«. R. Dawkins jo je prvič izrazil leta 1978 v svoji uspešnici »Sebični gen«, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu (Modrijan). V etologiji, veji biologije, ki obravnava instinktivno vedenje, je do tedaj nesporno prevladovala teza W. D. Hamiltona (1964), da živali v svojem instinktivnem ravnanju težijo k svoji celoviti dobrobiti (»inclusive fitness«), pri čemer naj ne bi bilo bistvenega nasprotja med dobrobitjo posameznika in njegovih potomcev. Dawkins pa je pokazal, da to, kar je dobro za posameznika, nikakor ni vedno dobro za potomstvo, in da narava daje prednost reprodukciji genov, ne pa zdravju osebkov (posameznikov). Le-ta naj bi bila le »vozila« za prenos genov v naslednjo generacijo. Z mehanizmi instinktivnega ravnanja narava skrbi za ohranjevanje le toliko zdravja, kolikor je potrebno za reprodukcijo. Za več, kot kaže, moramo poskrbeti sami.
Primer prevelikega apetita je le en od dokazov za pravilnost teorije sebičnega gena, ki pa je prehranska znanost do nedavnega še ni upoštevala. Skupina strokovnjakov – Ostan, Poljšak, Simčič in Tijskens – smo jih znanstveni javnosti predstavili v več člankih, prvega v prestižni reviji Trends in Food Science and Technology (2009) z naslovom Prehranjevanje za sebični gen (Nutrition for the Selfish Gene).
V naslednjih številkah teh novic bomo prikazali različne vidike tega problema. Prehranska znanost še ni oblikovala celovitega načina njegovega reševanja. Na predavanjih in v teh novicah smo predstavili nekatere predloge za zmanjševanje težav, ki jih poraja.
dr. Iztok Ostan
