Že kot sedemleten fantič sem bežal iz kina ob prizorih tlačenja in poniževanja ljudi. Dostojanstvo je zame centralna kategorija etike: brez ljubezni človek sicer zelo trpi, a je še vedno človek, ponižan pa je razvrednoten in razčlovečen. To velja za vsa področja medčloveških odnosov – tudi odnosov pri mizi. Gostitelj je povabil k obedu sebi enakega, da je lahko jedel z njegovo družino »iz skupne sklede« – enako kot domači.
Dediščina kamene dobe
Kot najstnik sem se spraševal, ali je etika, zlasti želja po upoštevanju drugih kot sebi enakih, ne pa manj ali več vrednih, le privzgojena ali je tudi prirojena. Odgovor sem dobil v študentskih letih ob prebiranju del sociologa Ernsta Mandela (1970). Med drugim je opisal, kako mladi Indijanci v svojem rezervatu med igro košarke ne štejejo točk. Ne želijo, da bi bil kdo po tekmi poraženec in zato »manj kot drugi«. Nekateri od teh Indijancev se tudi zaposlijo v tovarnah, a ne želijo postati preddelavci, saj zanje ni etično ukazovati drugim.
Izmenjava hrane ima pri prvobitnih ljudstvih globok simbolni pomen. Antropolog A.R. Radcliffe-Brown je v zvezi z menjavo pri Andamancih ugotavljal, da je njen glavni namen zagotoviti »prijateljski občutek«, korist pa ni nujna (Sahlins, 1999:271). Tako lahko razumemo tudi vzajemno izmenjavanje povsem enakih darov, o katerem poroča E. Marshall Thomas pri Bušmanih: »Nabrali so skoraj tristo funtov [oreškov tsi] … , ko smo pripeljali džip in začeli nalagati nanj, so se že lotili svojega neskončnega opravila, namreč dajanja in sprejemanja, in že so začeli drug drugemu darovati tsi« (Sahlins, 1999:261). Enakost, sprejetost v družbo, izražanje spoštovanja do obdarovanca in daritelja … vse v preprostem aktu darovanja in sprejemanja hrane.
Z demokratičnimi odnosi pa prihajajo do izraza različni individualni interesi posameznikov. Kot ugotavlja sodobni raziskovalec življenja prvobitnih Indijancev Jack Weatherford, pri njih najbolj preseneča »osebna svoboda« (1988).
Lahko bi torej rekli, da gre za »enakost v različnosti«.
Podobno je pri avstralskih Aboriginih, afriških Bušmanih in drugih lovsko -nabiralniških ljudstvih. Po etologiji, vedi o prirojenem ravnanju, so vedenjski vzorci, ki so skupni različnim kulturam, zelo verjetno prirojeni. Velika sodelovalnost v demokratičnih odnosih, enakopravnost in solidarnost so bili za naše kamenodobne prednike nujen pogoj preživetja v težkih pogojih afriške savane, kjer smo se učlovečili. Ta vzorec obnašanja je bil evolucijska prednost v kameni dobi, dolgi več kot dva milijona let, in se je ohranil v nas kot prirojeno nagnjenje.
Pri drugih primatih in večini sesalcev prevladuje hierarhična družbena struktura z dominantnim samcem na vrhu, ki ima prednost pri prehranjevanju in izbiri samic. Domnevno so naši predčloveški predniki živeli v takih odnosih vsaj 220 milijonov let, odkar so se pojavili prvi sesalci. Tudi te težnje po povzpetništvu, po nadvladovanju drugih, so še v nas in jih podpira sodobna hierarhična struktura družbe. V skladu z Dawkinsovo teorijo o nepopolni prilagojenosti na (družbeno) okolje (1982), smo tako v sebi protislovni tudi v tem prirojenem psihološkem smislu.
Izjemen simbolni pomen delitve hrane
Med člani lovsko-nabiralniških ljudstev ni bilo menjave dobrin v sodobnem smislu. Kot je opozoril Marcel Maus v pionirskem delu s tega področja »Esej o daru«, je šlo za izmenjavo daril (1996): »Danes jaz pomagam tebi, ko pa bom sam potreboval pomoč, boš ti pomagal meni.« Ta menjava je bila ekvivaletna: vrednost prejetega darila je bila bolj ali manj enaka povratnemu darilu (Sahlins, 1999).
Med vsemi darili pa imata, kot poudarja Sahlins Marshall v svojem znamenitem delu Ekonomika kamene dobe, posebno vlogo delitev in podarjanje hrane. Hrana je bila v tistih časih najpomembnejša materialna dobrina. Njena menjava je presegala uporabno vrednost darovane hrane; imela je globok simbolni pomen utrjevanja družbenih vezi in vrednot. Za Bušmane je na primer normalno, da po uspešnem nabiranju oreškov, nabrano drug drugemu podarjajo, dokler nimajo vsi enake količine (Sahlins, 1999:261). Bistveno je, da tako izražajo enakovrednost ljudi. To izraža tudi uživanje hrane iz skupne sklede v času naših dedov. Tega običaja ni več, a pravilo ostaja živo tudi v modernem svetu: pri poslovni večerji sicer lahko jemo vsak svojo vrsto jedi, a gostitelj pazi, da njegova ni vrednejša od gostove in se tudi sam odreče predjedi, če je gost ne izbere.
Simbolnost delitve hrane je vidna tudi v količini podarjene hrane. Včasih so pri nas izrazili dobrodošlico s kruhom in soljo že na vratih. Dovolj je bilo, da gost vzame in poje le majhen košček. Podobno je danes. Gostitelj (-ica) ponudi gostu po navadi najboljše, kar ima. Tudi če si sit, ali če ti taka hrana ne ustreza, se spodobi pokusiti ponujeno hrano. Če niti pokusiš ne, nehote izraziš dvom o vrednosti ponujenega in razvrednotiš domače, ki so hrano ponudili.
Drugačnost pri mizi
Enakost pri mizi je tudi močan dejavnik povezovanja v skupnost. Če mora nekdo uživati drugačno hrano zaradi bolezni, ga sprejmemo s sočutjem. Če nekomu ob mizi vera prepoveduje uživati hrano, ki jo uživamo drugi, sprejmemo z razumevanjem, a le kot običaj pripadnika druge (verske) skupnosti. Problem pa je predvsem takrat, ko nekdo po lastni izbiri ne želi uživati take hrane, kot jo pri mizi uživajo drugi. Če je celo načeloma proti njihovi vrsti prehrane, je to za gostitelje moteče. Simbolno je to znak, da ne želi biti del te (prehranjevalne) skupnosti. Če se, denimo, nekdo (sicer pametno) odloči, da ne bo več pil alkoholnih pijač, naj ne gre k svojim nekdanjim pivskim tovarišem. Če ne pije alkohola, je tam pač moteč.
Le v skupnosti je omogočeno ohranjanje življenja iz roda v rod; domnevam, da je zato pri skupnem prehranjevanju enakost pomembnejša od spoštovanja individualnih potreb in želja, ki je tudi močna dediščina kamene dobe.
Drugačnost pri mizi je zlasti moteča v družini, kadar se le en član ali del članov odloči za trajno drugačno prehrano. Prav v družini sta skupni obed in enakost pri mizi ritual, ki simbolno povezuje člane družine v skupnost, drugačnost pa simbolično razdružuje.
Seveda ima vsak pravico uživati hrano po lastni izbiri. V današnjem času je na voljo več hrane tako po količini kot vrstah živil. Vljuden gostitelj po navadi vpraša, kaj gost želi. Individualna svoboda je, kot rečeno, ena od središčnih vrednot dediščine kamene dobe, močnih vrojenih pravil združevanja ob hrani pa se ob tem pogosto niti ne zavedamo. V današnjem obdobju razcveta liberalnosti in individualizma se nam zdi samoumevno, da je izbira vrste hrane pravica vsakega posameznika; in tudi je in je prav tako vrojena. Ob mizi pa trči ob drugo vrednoto – povezovanje posameznikov v skupnost ob »skupni skledi«, ki je milijone let prevladovalo nad pravico posameznika do drugačnega prehranjevanja.
Nismo vsi enaki
Prehranske preference ljudi so različne. Nekateri se pri mizi zlahka prilagodimo in užijemo, kar je pripravljeno. Nekaterim pa je zelo mučno užiti hrano, ki je sicer običajna v našem okolju. Neetično je siliti, naj jedo, kar jé večina. Za tako sožitje je potrebno precej strpnosti, saj drugačnost pri mizi ostaja moteča na nezavedni ravni.
Dr. Iztok Ostan
v sodelovanju z Boženo Ambrozius in Alberto Ostan
za revijo Narava zdravi št. 79, januar 2017.
Viri:
Dawkins, R.(1982/1999). The Extended Phenotype: The long Reach of the Gene. – Oxford, New York: Oxford University Press.
Mandel, Ernest (1970). Rasprava o marksističkoj ekonomiji. Sarajevo, Logos.
Sahlins, Marshall (1999). Ekonomika kamene dobe. Ljubljana: Založba /*cf.
Mauss, Marcel (1996). Esej o daru; v: Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: ŠKUC/FF.
Weatherford, Jack (1988). Indian givers: How the Indians of the Americas transformed the world. New York: Crown Publishers.
