V vasi, v kateri živiva s soprogo, je nekoč živela starka, »teta Mara«. Včasih sem jo pod večer obiskal. Posedela sva v poltemi na klopci pred štedilnikom. Edina v vasi ni imela električne luči. Ni je hotela, pa tudi potrebovala ne. Šibka svetloba je prosevala skozi luknje v pregoreli pločevini na hrbtu štedilnika in se migotaje odbijala od stene. Mara je mirno in toplo pripovedovala o marsičem. Noge si je z ene strani pokrila s staro odejo, da ni čutila hladu, ki je vdiral skozi veliko režo na dnu vhodnih vrat. Saj so ji jo hoteli popraviti, pa ni želela.

Nekega dne jo je popravila sama, in to je storila enako mirno in spokojno, kot mi je pripovedovala spomine. Kmalu po tistem sem jo pred zimo videl na strehi, ko je pri osemdesetih sedé nameščala strešnike. Dolgo je že ni več, kot tudi ne moje tete Pepce iz Bovca. Imela je dovolj veliko pokojnino, da je za popravilo strehe in druga popravila najela mojstra. Podobno kot teta Mara je tako imela občutek, da je sama (s svojimi sredstvi) poskrbela za svoje materialne potrebe. Rada je rekla »ko bi le zmogla do konca sama stopiti v banjo!«.

Željo, da bi do konca zmogli sami poskrbeti za svoje osnovne potrebe, imamo vsi. Če to zmoremo, ohranjamo človekovo dostojanstvo, samospoštovanje, sicer pa smo nekako »razčlovečeni«. Od kod ljudem ta potreba, ki nas loči od živali? Nam je morda vrojena?

Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE!
Novice za uporabnike FHES, OKA (angl. MAP) in probiotikov EM,
OKTOBER2023, Dr. Iztok Ostan