Strokovnjaki soglašajo, da je deset tisoč let, kolikor traja civilizacija, premalo za bistveno spremembo človeških genov. Po svoji genski zasnovi smo torej taki kot naši predniki v kameni dobi, ki je trajala približno dva milijona let. Kako so takrat živeli, lahko sklepamo po načinu bivanja sodobnih lovsko-nabiralniških skupin. Etnologi so preučili 1.189 skupin, ki se preživljajo le z lovom in nabiranjem rastlinske hrane. Eden od ritualov, ki je splošno razširjen pri lovcih in nabiralcih, je postopek iniciacije, s katerim mladeniči in mladenke vstopijo v obdobje odraslosti.

Iniciacija je proces učenja, je pa tudi nekak zrelostni izpit. Mladeniči morajo na primer dokazati, da so sposobni upleniti veliko žival, kar je najtežje delo odraslega moškega. Tako velja na primer pri afriških Grmičarjih plemena !Kung, ljudstvu Hadza v Vzhodni Afriki, avstralskih domorodcih ljudstva Tiwi, pri ljudstvu Ona na Ognjeni zemlji in pri ljudstvu Naskapi v Kanadi. Bilo je potrebno dokazati tudi vztrajnost pri delu. Pri ljudstvu Tlingit na Aljaski so vztrajnost iniciantke preverjali tako, da so strgali rjuho, ki jo je morala zašiti, pa so zašito spet razparali in tako je to šivanje ponavljala »neštetokrat«. Po uspešno opravljeni iniciaciji so (sedaj odrasli) mladeniči in mladenke smeli izbirati partnerja.

Tak življenjski izpit je unikum v živem svetu. Pri drugih primatih in sesalcih si pač mora posamezni samec priboriti pravico do razmnoževanja praviloma v boju z drugimi samci, a le pri ljudeh kamene dobe družba zahteva opravljanje »izpita«, da si mladci in mladenke pridobijo to pravico. Od kod ta posebnost?

Gre za drugače organizirano skrb za potomstvo. Pri naših najbližjih sorodnikih šimpanzih in opicah bonobo, skrbi za hrano mladičev samo njihova mati. To v bogatem tropskem pragozdu zmore. Človek pa se je učlovečil v savani, kjer je hrane bistveno manj, obdobje odraščanja pa je pri ljudeh bistveno daljše. Raziskave sicer kažejo, da uspevajo v normalnih pogojih že petletni otroci nabrati hrane za približno polovico svojih dnevnih potreb. A celo v normalnih pogojih na nekem kraju zmanjka hrane že med sezono, pa se morajo lovci in nabiralci seliti iz kraja v kraj. Kritično pa je, ko nastopi trajno pomanjkanje hrane. V Podsaharski Afriki, kjer se je človek učlovečil, so bile nekoč suše nekako vsakih 6 let.

Še danes pri lovcih in nabiralcih le 60 % otrok doživi 15 let starosti. V obdobjih lakote je prav umrljivost otrok največja težava, saj je dvakrat večja kot pri odraslih. V takih pogojih je nujno, da se v skrb za prehrano otroka vključijo tudi oče, pa babica … a tudi to v prehranskih krizah ni dovolj. V vseh nomadskih lovsko-nabiralniških skupinah tako velja stroga egalitarnost: ulovljene divjadi in nabrane hrane ne razdeljujejo le znotraj družine, pač pa enako tudi članom drugih družin, tudi otrokom in onemoglim. Arheologi so iz najdenih okostij ugotovili, da so celo neandertalci skrbeli za ostarelega člana skupnosti, ki je bil hudo pohabljen že od mladosti.

Če družba skrbi za »hranjenje« posameznikov, je razumljivo, da od mladcev in mladenk pričakuje, da izkažejo sposobnost skrbeti vsaj zase, preden ustvarijo družino. Dandanes je družba manj solidarna kot v praskupnosti, a ostal je vrojeni notranji klic: poskrbi vsaj zase, da se boš čutil kot enakovreden član odrasle človeške skupnosti.

Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE!
Novice za uporabnike FHES, OKA (angl. MAP) in probiotikov EM,
OKTOBER2023, Dr. Iztok Ostan