Ko sva se preselila v Čičarijo, je bila Alberta na pragu petdesetih let. Če odmislimo krčne žile in običajen prehlad ali dva na leto, je bila zdrava. V poldrugem desetletju, ki je sledilo, se je njeno zdravje postopoma krhalo. Pojavil se je kožni rak. Na srečo ni bil maligen. Zdravniki so tvorbo odstranili. Z njihovo skrbno pomočjo Alberta vse do danes obvladuje kožne težave.
Sčasoma ji je začela nagajati preveč delujoča ščitnica. Pojavila se je osteoporoza in z njo izraba hrbtenice. Posledica je bil išijas, ki jo je občasno povsem ohromil.
Tudi srce je pešalo. Zaradi bradikardije – prepočasnega bitja srca – so se po šestdesetem letu starosti začele pojavljati pogoste omotice in celo nezavest. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo kardiolog odločil, da je čas za srčni spodbujevalec.
Ob vsem tem pa so se pojavljale še (na srečo redke) epizode alergije in glivičnih infekcij.
Razen sredstev proti občasnim vnetjem, Alberta ni jemala zdravil. Pomagali smo si z naravnimi sredstvi, a bistvenega izboljšanja kljub življenju v naravi, domači hrani z vrta … ni bilo.
