Opravljenih je bilo več raziskav o vplivu umetnosti na testosteron. V treh se je pokazalo, da poslušanje glasbe, ki jo poslušalci dojemajo kot lepo, znižuje raven testosterona pri moških, pri ženskah pa jo zvišuje, pri glasbi, ki jo dojemajo kot grdo pa je učinek nasproten. Visok testosteron inhibira sinhronizacijo glasbe in gibanja, kar je potrebno pri plesu. Podoben učinek na testosteron kot poslušanje glasbe ima tudi gledanje filmov. Po ogledu odseka iz romantičnega filma Najini mostovi se je testosteron pri moških znižal, ob gledanju odseka z nasiljem iz filma Boter pa zvišal.
Lepa umetnost lahko torej že neposredno – »hormonsko« – prispeva k bolj enakopravnemu odnosu med moškimi in ženskami: moški postanemo ob njej manj agresivni, ženske pa malo bolj podjetne, kar je dobro za prepotrebno enakovredno sodelovanje in človekovo dostojanstvo obojih. Če je nekdo nadrejen, drugi pa podrejen, je poteptano človekovo dostojanstvo obeh. »Vsi ljudje se rodimo svobodni in imamo enake pravice in dostojanstvo«, je zapisano v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Tlačenje dostojanstva pa spodkopava tudi človekovo zdravje.
Nova znanstvena disciplina nevroestetika dokazuje, da je lepota pomembna tudi za zdravje. Spodbuja na primer izločanje hormonov dobrega počutja – dopamina, serotonina in oksitocina in zmanjšuje količino stresnega hormona kortizola v krvi. To lahko izkoristimo za pospešitev zdravljenja. Že dolgo se ob običajni zdravstveni terapiji uporabljajo leposlovno ustvarjanje, glasba, likovno ustvarjanje pri zdravljenju travmatskih poškodb možganov, pri spodbujanju k boljšim učnim uspehom otrok iz socialno ogroženega okolja, ples pri zdravljenju Parkinsonove bolezni …