Radi se zgledujemo po hrani naših kmečkih prednikov. A strokovnjaki, med drugimi nobelovec James Watson, opozarjajo, da je 10.000 let, odkar obstaja kmetijstvo, prekratek čas za biološko prilagoditev na hrano, ki jo je vzgojil človek. Navaja na primer, da so različne sodobne povrtnine (npr. zelje, ohrovt, cvetačo, brokoli, kolerabo, blitvo … ) razvili iz prvotnega divjega zelja šele v zadnjih nekaj stoletjih (glej zgornji sliki). Pred 10.000 leti ni bilo koruze, pač pa njena divja predhodnica, ki ima le za mezinček velike storže. Še danes raste v Mehiškem zalivu. Meso je bilo le od divjačine, ki ima za nas mnogo ustreznejšo sestavo esencialnih maščobnih kislin kot meso domačih živali. Seveda se ne bomo odrekali hrani, ki jo dandanes pridelujejo (zlasti ekološki) kmetovalci, a bolj po meri naših genov je razvojno mnogo starejša, divja hrana. Toda, katera vrsta prehrane je to?
Izvor naših primatskih praprednikov sega v čas pred 65 milijoni let. Bili so žužkojedi. Surovi žužki niso hrana za nas, saj sodobni ljudje nimamo dovolj hitinaz – encimov za prebavo hitina, ki tvori oklepe žuželk.
Pred nekako 30 milijoni let so se naši primatski predniki specializirali za pretežno sadno surovo prehrano. Táko vegetarijanstvo je trajalo več kot 20 milijonov let.
Pred nekako 2 milijonoma let so se pojavili prvi ljudje. Njihova hrana je bila mešana, pridobljena z lovom in nabiranjem. Pred nekako 1,6 milijoni let so jo začeli tudi toplotno obdelovati. Taka divja mešana, deloma toplotno obdelana prehrana se je začela umikati pridelani hrani šele s porajanjem kmetijstva.
Obe omenjeni vrsti pra-prehrane sta bogati z vlakninami; obe sta vplivali na oblikovanje potreb sodobnega človeka. Od tod »večno« vprašanje: smo po naravi vegetarijanci ali vsejedci?
