Ko sem ob uživanju teh dopolnil po desetletja trajajoči bolezni spet pridobil zdravje, sem se začel spraševati, kako je možno, da neko industrijsko pridelano živilo/dopolnilo bolj pomaga kot hrana iz neokrnjene narave, na katero se je človeški organizem prilagajal tisočletja, na nekatera pa celo milijone let. Do odgovora sem se dokopal s pomočjo del biologa Richarda Dawkinsa. Ta je že leta 1982 objavil teorijo o nepopolni prilagojenosti bitij na okolje. Bitja, tako Dawkins, se prilagodijo na okolje le toliko, kolikor je potrebno za uspešno reprodukcijo. Ker je hrana bistven del našega okolja, iz tega ni težko sklepati, da nismo povsem prilagojeni na nobeno hrano, pa tudi če je čisto naravna. Ko sem to misel uvedel v svoje iskanje najboljše hrane, sem lahko hitro spoznal, kako prav ima Dawkins.
Vzemimo primer ekološko pridelanega jabolka, ki mu ne gre nič očitati. Celo pri tem živilu se do 3 % kisika, ki se v mitohondrijih porabi za pridobivanje energije (ATP) iz hrane, pretvori v strupene proste radikale. Pa ne gre le za energijo. Tudi rudnine niso v nobeni hrani ali kombinaciji živil v optimalnem razmerju za naše celice. Preveč ali premalo rudnin pa je vir strupenih prostih radikalov. Problematičen je tudi nizek izkoristek esencialnih hranil iz živil; ta pri rudninah in vitaminih ne presega 10 %. Seveda je to lahko problematično zlasti pri ostarelih in oslabelih, pri katerih je izkoristek hranil še nižji. A nepopolna prilagojenost na hrano je značilna za nas vse.
Vzemimo primer materinega mleka, ki je nesporno najboljša naravna hrana za dojenčka. Neto izkoristek aminokislin (NNU) iz njega je po ugotovitvah instituta INRC komaj 49 %; kar pomeni, da se kar 51 % aminokislin iz materinega mleka v dojenčkovih celicah pretvori v strupene dušične odpadke, ki obremenjujejo jetra in ledvice. Tudi sestava in izkoristek drugih hranil v materinem mleku nista idealni, kaj šele v drugi naravno pridelani hrani.
Naj se potemtakem odrečemo materinemu mleku, naj nehamo uživati hrano, pridobljeno na ekološki način? Nikakor ne. Kar je tu potrebno, je predvsem miselni obrat: zavedati se moramo, da je prehod od običajne industrijsko pridelane hrane k ekološko pridelani le en korak k bolj zdravi hrani, ki pa ni povsem prilagojena potrebam naših celic. Narava ne more ponuditi hrane, ki bi bila povsem v skladu z našimi potrebami. Človek pa je te potrebe zmožen spoznati in je že ustvaril nekatera prehranska sredstva za optimizacijo celičnih potreb, mnoga pa bo še pripravil.
Ta miselni obrat lahko reši življenje, ko dojenčkov organizem ne zmore pridobiti iz materinega mleka dovolj prepotrebnih hranil in zastaja v razvoju ali ko naš organizem zaradi bolezni ali starosti opeša, hranila iz (naravne) hrane vse teže izkoristi.
Po naših izkušnjah so ta spoznanja pomagala že mnogim pri ohranitvi vitalnosti do pozne starosti.
