Sem zaprisežen evolucionist. Stvari, ki jih večinoma občutimo kot lepe, so ali pa so morale biti za naše bivanje tudi koristne. Travnik obsijan s soncem je lep, ker sta tako vreme in tako okolje ugodna za naše bivanje. Tak travnik ni lep sam po sebi in nasploh za vsa bitja. Če bi bil lep za krta, bi ta v lepem vremenu prilezel na vrh krtine in bi užival v pogledu nanj. Pa bi se to zanj tragično končalo. Ugledal bi ga krokar in zgodbe bi bilo zanj hitro konec.
Čeprav imajo »vsake oči svojega malarja«, nam je večji del lepotnih vzorcev vrojenih, ugotavlja dr. Semir Zeki, osnovatelj nevroestetike, posebne veje nevrologije. Radi smo z ljudmi, ki so prijetnega, lepega videza. Preizkusi so pokazali, da že dvomesečni dojenčki dojemajo lepe in grde obraze enako kot odrasli: v lepe zrejo več časa kot v grde. V različnih kulturah veljajo za lepe podobne oblike obrazov. Predvsem je pomembna simetričnost. Zdi se, da simetrijo obraza povezujemo z zdravostjo osebe, asimetričnost pa z »infekcijami in boleznimi«, ugotavljata nevroestetika V. S. Ramarchandran in W. Hirsten.
Lepo nam je tudi, če je miza okrašena s skledo sadja. Sadje je bilo hrana naših prednikov že desetine milijonov let. Sadje je koristno za naše preživetje, zato ga doživljamo kot lepega. A zakaj so nam cvetlice lepe? Zlahka pojasnimo, zakaj so privlačne žuželkam, saj imajo od njih koristi. Za človeka pa je privlačnost cvetja težko pojasniti s koristmi, saj jih neposredno ni. Dr. David Deutsch z univerze v Oxfordu pravi, da lepota rož ni povezana z evolucijskimi koristmi za ljudi, pač pa da so cvetice »objektivno lepe«.
Težko to sprejmem, saj s to tezo ne pojasnimo, zakaj cvetje bolj privlači ženske kot moške. Zato se v nadaljevanju teh novic posvečam zgodovinskemu ozadju povezanosti žena in cvetja.
