{"id":46,"date":"2011-11-30T13:05:09","date_gmt":"2011-11-30T20:05:09","guid":{"rendered":"https:\/\/www.ziva-voda.com\/blog\/?p=46"},"modified":"2018-12-19T15:42:15","modified_gmt":"2018-12-19T13:42:15","slug":"zivalske_beljakovine_krajsajo_zivljenje","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/ziva-voda.com\/blog\/zivalske_beljakovine_krajsajo_zivljenje\/","title":{"rendered":"\u017divalske Beljakovine Kraj\u0161ajo \u017divljenje"},"content":{"rendered":"

Povpre\u010dna \u017eivljenjska doba je povpre\u010dna dose\u017eena starost v neki dru\u017ebi. Z zmanj\u0161evanjem umrljivosti otrok, smrti v prometu ipd se povpre\u010dna \u017eivljenjska doba pove\u010da, \u010deprav najstarej\u0161i posamezniki ne \u017eivijo dlje. Bolj\u0161i kazalec potenciala dolgo\u017eivosti je zato maksimalna \u017eivljenjska doba, ki je povpre\u010dje dose\u017eene starosti 10 % prebivalstva z najdalj\u0161im \u017eivljenjem. Kateri naravni dejavnik najmo\u010dneje vpliva nanjo?<\/p>\n

Naravni dejavniki maksimalne \u017eivljenjske dobe<\/h4>\n

Zgornja starostna meja se v razvitem svetu dviguje zlasti zaradi vse bolj\u0161e zdravstvene oskrbe. Ve\u010dina starostnikov boleha za resnimi boleznimi, pa zaradi zdravni\u0161ke pomo\u010di \u017eivijo dlje, kot bi neko\u010d. A to ni naravni dejavnik. V tem prispevku se bomo vpra\u0161ali, kaj po naravi pripomore k dolgemu zdravemu \u017eivljenju.<\/p>\n

Staramo se in umiramo predvsem zaradi delovanja prostih radikalov. Z antioksidanti proste radikale nevtraliziramo. Znanstveniki so zato domnevali, da imajo dolgo \u017eive\u010de \u017eivalske vrste bolj\u0161o antioksidantsko za\u0161\u010dito kot kratko \u017eive\u010de. Pa ni tako. V telesih dolgo \u017eive\u010dih \u017eivalih je manj prostih radikalov (L\u00f3pez- Torres, Barja 2008).<\/p>\n

Od kod pa nam prosti radikali ? Obstajata dva njihova izvora (Aura \u0161t. 205): zunanji in notranji. Zunaji vir so npr. rakotvorne snovi v hrani, strupi v cigaretnem dimu ali v onesna\u017eenem zraku, sevanja, stresni dejavniki ipd. Povzro\u010dajo prezgodnje staranje, njihovo zmanj\u0161evanje pa ne podalj\u0161uje maksimalne \u017eivljenjske dobe.<\/p>\n

Notranji tok prostih radikalov pa nastaja v celicah pri celi\u010dnem dihanju v mitohondrijih. Le-ti porabijo kar 85 % do 90 % celi\u010dnega kisika. Na koncu procesa nastaja snov ATP (adenozin trifosfat), ki je celi\u010dno \u00bbgorivo\u00ab, potrebno za sleherno celi\u010dno aktivnost. \u017eal pa se 1% do 3% molekul kisika pri tem pretvori v proste radikale (Halliwell, Gutteridge 2005). To je glavni tok prostih radikalov. Ker je bistven za dolgo\u017eivost, si ga oglejmo pobli\u017ee:<\/p>\n

V mitohondrijih najprej nastane prosti radikal imenovan superoksidni radikal (O2\u02d9 \u05be ). Ni posebno nevaren. Organizem ga obi\u010dajno nevtralizira z antioksidantom superoksid dismutasa. Tako nastane vodikov peroksid (H2O2), ki je tudi reaktivna kisikova zvrst. Zato je nevaren, a je dovolj stabilen, da v nekaj minutah preide iz mitohondrija v druge dele celice. \u010ce na tej poti naleti na kako snov, s katero zlahka reagira, nastanejo lahko zelo nevarni prosti radikali. Na primer v reakciji z \u017eelezom ali bakrom nastaja zelo nevarni hidroksilni radikal (OH\u02d9). Nevtralizirati bi ga bilo treba v milijoninki sekunde (Halliwell, Gutteridge 2005). \u010ce ustreznega antioksidanta ni blizu, po\u0161koduje celi\u010dne molekule v neposredni bli\u017eini. Lahko po\u0161koduje tudi DNK, zaradi \u010desar za\u010dne celica proizvajati napa\u010dne encime, hormone in druge beljakovine. Celica postopoma degenerira.<\/p>\n

Dolgo \u017eive\u010de \u017eivali se odlikujejo po nizki tvorbi prostih radikalov v celi\u010dnem dihanju. Le-to izvaja t. i. elektronska transportna veriga \u2013 serija \u0161tirih skupin beljakovin, imenovanih kompleks I, II, III in IV. Prosti radikali nastajajo v kompleksih I in III. Pri tem je klju\u010dna vloga kompleksa I. Dolgo \u017eive\u010de \u017eivali imajo namre\u010d malo beljakovin kompleksa I. Tudi preizkusi s postenjem potrjujejo njegov pomen. \u010ce zmanj\u0161amo koli\u010dino u\u017eitih kalorij pod normalno raven, se prav tako zmanj\u0161ata koli\u010dina beljakovin kompleksa I in prostih radikalov, \u017eivljenje pa se podalj\u0161a (L\u00f3pez-Torres, Barja 2008).
\nNesporno je torej, da je za pove\u010danje zgornje meje \u017eivljenjske dobe potrebno zmanj\u0161ati koli\u010dino kompleksa I in s tem notranji izvor prostih radikalov. To lahko dose\u017eemo tudi z zmanj\u0161anjem u\u017eivanja \u017eivalskih beljakovin.<\/p>\n

Prese\u017eek metionina v u\u017eitih \u017eivalskih beljakovinah skraj\u0161uje \u017eivljenje<\/h4>\n

Prehranski viri energije so ogljikovi hidrati, ma\u0161\u010dobe in beljakovine. Katera od teh vrst hranil bolj vpliva na dol\u017eino \u017eivljenja? Raziskave na \u017eivalih so pokazale, da zmanj\u0161anje vsebnosti ma\u0161\u010dob ne podalj\u0161uje maksimalne \u017eivljenjske dobe (Iwasaki et al.1988, Shimokawa et al.1996), pa tudi manj ogljikovih hidratov ni pokazalo bistvenega vpliva (Ross 1976, Khorakova et al. 1990). Zmanj\u0161anje prehranskih beljakovin za cca 40% pa je pove\u010dalo maksimalno \u017eivljenjsko dobo za pribli\u017eno 20%. U\u010dinek je sicer pol manj\u0161i, kot so ga dosegli pri relativno enakem zmanj\u0161anju kalorij, a je \u0161e vedno ob\u010duten. To je potrdilo kar 16 razli\u010dnih laboratorijskih raziskav o u\u010dinkih u\u017eivanja beljakovin (L\u00f3pez-Torres, Barja 2008).<\/p>\n

Sode\u010d po preizkusih na \u017eivalih, bi bilo torej najbolje \u010dim bolj omejiti koli\u010dino u\u017eitih beljakovin. Pa ni tako. Raziskovalci so poglobili \u0161tudij, saj so hoteli ugotoviti, katere izmed 20 tipov aminokislin, ki sestavljajo beljakovine, so odlo\u010dilne za dolgo\u017eivost. Pokazalo se je, da u\u017eivanje kar 19 vrst aminokislin nima negativnega vpliva nanjo. Le ena med njimi je v preobilju \u0161kodljiva; to je metionin (L\u00f3pez-Torres, Barja 2008).<\/p>\n

Metionin je ena od esencialnih amino kislin, zato je v prehrani nujno potreben. \u0160kodljivo je le njegovo neravnovesje v prehrani, zlasti njegov prese\u017eek (L\u00f3pez-Torres, Barja 2008:1342). U\u017eite esencialne aminokisline morajo biti namre\u010d v prav dolo\u010denem razmerju, \u010de naj jih organizem uporabi za gradnjo svojih beljakovin (anaboliza). \u010ce je katere izmed njih preve\u010d, jo razgradi (kataboliza). Razkrojki vseh aminokislin so za organizem obremenjujo\u010di, saj vsebujejo du\u0161i\u010dne odpadke. Razkrojki metionina pa so \u0161e posebno nevarni, ker zelo hitro oksidirajo (L\u00f3pez-Torres, Barja 2008) in tvorijo proste radikale.<\/p>\n

Raziskovalci so ugotovili tudi, da omejevanje metionina deluje na prav podoben na\u010din kot omejevanje kalori\u010dne vrednosti prehrane: obakrat se zmanj\u0161ata koncentracija kompleksa I v mitohondrijski elektronski transportni verigi (Hepple et al. 2006) in notranji tok prostih radikalov. Ko so zmanj\u0161ali koli\u010dino u\u017eitega metionina na potrebno raven v preizkusih na glodavcih, se je podalj\u0161ala njihova maksimalna \u017eivljenjska doba za 20%. To je prav toliko kot so dosegli pri splo\u0161nem zmanj\u0161evanju koli\u010dine beljakovin v prehrani.<\/p>\n

Za podalj\u0161evanje \u017eivljenjske dobe torej ni potrebno zmanj\u0161evati koli\u010dine u\u017eitih beljakovin nasploh; zadostuje \u017ee odprava prese\u017eka metionina. To lahko dose\u017eemo na ve\u010d na\u010dinov, zlasti pa z manj u\u017eivanja \u017eivalske hrane, saj jevir prese\u017eka metionina.<\/p>\n

Manj beljakovin \u017eivalskega izvora<\/h4>\n

V beljakovinah rastlinskega izvora je metionin obi\u010dajno omejujo\u010da esencialna aminokislina. Pri u\u017eivanju stro\u010dnic, \u017eit, zelenjave in drugih rastlinskih \u017eivilih se zato ni bati nevarnega prese\u017eka metionina. Ta pa je v vseh beljakovinah \u017eivalskega izvora; torej ne le v mesu in ribah, pa\u010d pa tudi v jajcih, mleku in vseh mle\u010dnih izdelkih. Za dolgo\u017eivost torej ni dovolj vegetarijanska prehrana zahodnja\u0161kega tipa, v kateri je veliko jajc in mle\u010dnih izdelkov. Potrebno bi bilo ob\u010dutno zmanj\u0161ati tudi slednje in se pribli\u017eati veganski prehrani.<\/p>\n

To bi bilo potrebno tudi za varovanje pred rakom. Dejavniki, ki skraj\u0161ujejo maksimalno \u017eivljenjsko dobo namre\u010d povzro\u010dajo tudi degenerativne bolezni, ki so povezane s starostjo (L\u00f3pez-Torres, Barja 2008). Dr. Campbell je v svoji znameniti knjigi \u00bbKitajska \u0161tudija\u00ab (Campbell, Campbell 2006) pokazal rezultate preizkusov, ki ka\u017eejo, da tudi mle\u010dni izdelki povzro\u010dajo raka, podobno kot druge \u017eivalske beljakovine. Ni \u010dudno, da se nekateri ugledni prehranski strokovnjaki zavzemajo za vegansko prehrano (Campbell, Campbell 2006, L\u00f3pez-Torres, Barja 2008). A zmanj\u0161evanje u\u017eivanja \u017eivalskih beljakovin ima tudi slabosti.<\/p>\n

Brez \u017eivalskih beljakovin je sicer mo\u017eno zdravo \u017eiveti in ohraniti rod. Pode\u017eelski Kitajci so na primer pre\u017eiveli tiso\u010dletja s skoraj vegansko hrano in skorajda niso poznali raka (Campbell, Campbell 2006). A koli\u010dina beljakovin v njihovi prehrani je bila na spodnji meji priporo\u010denega dnevnega energijskega vnosa (9%). Zahodnja\u0161ki vegetarijanci jih u\u017eijejo ve\u010d, kljub temu pa ne pridobijo optimalno potrebne koli\u010dine beljakovin. \u00bbStandardni testi krvi sicer lahko poka\u017eejo normalne vrednosti beljakovin, toda globlje analize seruma odkrijejo pri mnogih posameznikih pomanjkanje aminokislin. \u0160e nismo sre\u010dali vegetarijanca, ki bi ne bil beljakovinsko podhranjen\u00ab, ugotavlja dr. Minkoff (2006). Optimalna koli\u010dina beljakovin je 1g (rastlinskih) na kilogram idealne telesne te\u017ee dnevno (INRC 2000). Na primer: 75 kg te\u017eka oseba z normalno telesno aktivnostjo bi si zagotovila popolno beljakovinsko prehranjenost z u\u017eitjem ene od naslednjih alternativ: 375 g fi\u017eola (suhega) ali 940 g sve\u017ee soje (200g suhe) ali 1070 g tofuja ali 2.057 g me\u0161ane zelenjave in \u017eit na dan. Toliko rastlinskih beljakovinskih \u017eivil je te\u017eko u\u017eiti vsakodnevno zaradi velike vsebnosti balastnih snovi. Zato je, kot smo \u017ee pisali (Aura \u0161t. 265), postava vegetarijancev nekoliko ni\u017eja (Hlastan Ribi\u010d, 2006), reproduktivne funkcije \u0161ibkej\u0161e (Campbell, Campbell 2006), mi\u0161i\u010dna masa obi\u010dajno manj\u0161a kot pri vsejedcih. Tudi mnogo drugih funkcij ne deluje najbolje. U\u017eivanje optimalne koli\u010dine beljakovin je namre\u010d bistveno za optimalno delovanje celic, saj tvorijo 60% njihove trdne snovi (Alberts set al. 1994). Vsi encimi so beljakovine, prav tako hormoni, hemoglobin, imunoglobulini itd.<\/p>\n

Omejevanje \u017eivalskih beljakovin je torej idealno za prepre\u010devanje razvoja starostnih degenerativnih bolezni in za dolgo\u017eivost, cena zanj pa je praviloma beljakovinska podhranjenost. Tako je bilo vsaj do nedavnega. Ustrezni prehranski dodatki pa dandanes omogo\u010dajo celo vengancem dobro beljakovinsko prehranjenost.<\/p>\n

Posezimo po beljakovinskih prehranskih dodatkih brez prese\u017eka metionina<\/h4>\n

En od problemov presnove beljakovin je njihova dolgotrajna prebava (vsaj 3-4 ure; D’Andrea 2001). Strokovnjaki so zanje na\u0161li re\u0161itev \u017ee pred desetletji. Iz beljakovinskih \u017eivil so pridobili beljakovine in jih s postopkom hidrolize razgradili na aminokisline. Ustvarili so aminokislinske prehranske dodatke. Ta postopek je podoben prebavi. Zato so taki dodatki v bistvu predprebavljene beljakovine. Na trgu obstajajo aminokisline iz soje, mle\u010dnih beljakovin (kazeina) in jajc. \u010ce izberemo aminokisline iz soje, se izognemo prese\u017enemu metioninu, saj taki prehranski dodatki ohranjajo strukturo aminokislin izvornega \u017eivila. Aminokisline preidejo v kri v manj kot eni uri po u\u017eitju. Prebavila so razbremenjena. \u017ee dolgo jih uporabljajo v \u0161portu, zdravniki pa jih priporo\u010dajo za hitrej\u0161e okrevanje pri boleznih, pri iz\u010drpanosti ipd. Ker je ponudba izdelkov \u0161iroka, je dobro povpra\u0161ati za \u0161tudije o njihovi u\u010dinkovitosti in varnosti. Zakon ne prepisuje klini\u010dnih \u0161tudij za prehranske dodatke, a kakovostna prehranska dopolnila jih imajo.<\/p>\n

Drugi problem presnove beljakovin je nizek izkoristek aminokislin v celi\u010dni presnovi. To velja predvsem za rastlinske beljakovine. Anabolno se jih izkoristi najve\u010d 18%. Na primer pri soji in sojinih beljakovinskih dodatkih se kar 83% aminokislin predela v du\u0161i\u010dne odpadke (izkoristek je le 17%). Pri mladem organizmu to ni te\u017eak problem, pri starej\u0161em pa je bistven. Zdrav sedemdesetletnik ima namre\u010d le 1\/3 kapacitete jeter in ledvic glede na kapaciteto, ki jo je imel pri tridesetih. Prehranske beljakovine bi v starosti \u0161e kako potreboval, a se jim po 50. letu za\u010dnemo izogibati, saj se pri bogati beljakovinski hrani pove\u010da koli\u010dina se\u010dnine v krvi (B.U.N. \u2013 Blood Urea Nitrogen) in se ne po\u010dutimo dobro.<\/p>\n

Do nedavnega zdravniki in prehranski strokovnjaki niso znali re\u0161iti te dileme (INRC 2001). Tudi sam sem bil pred njo, ko sem se pred 10 leti odlo\u010dil za izbolj\u0161anje prehrane z beljakovinskimi dodatki. Bil sem v svojem 50. letu, zato mi kakr\u0161nekoli aminokisline rastlinskega izvora verjetno ne bi povsem ustrezale. Na sre\u010do je bila malo pred tem (1998) objavljena znanstvena vest o odkritju idealne sestave esencialnih aminokislin za \u010dloveka (Luc\u00e0-Moretti). Na njegovi osnovi proizvajajo aminokisline tipa MAP (Master Amino Acid Pattern). Sodijo v skupino \u00bbrekombiniranih\u00ab aminokislin. Pridobivajo jih iz le\u010de in jih potem ponovno sestavijo v razmerju, ki omogo\u010da kar 99 % izkoristek (odpadek je le 1%). Idealen je torej za vse starej\u0161e, vegetarijance, o\u0161ibele idr. Obstaja kar 24 znanstvenih \u010dlankov z rezultati klini\u010dnih \u0161tudij uporabe MAP pri bolnih in zdravih (glej seznam na www.institut-o.com\/studije.html). Zdravniki niso zaznali negativnih stranskih u\u010dinkov njegove uporabe, prav tako ne mi. Danes tvori MAP osnovo mojega sistema prehrane za starej\u0161e in o\u0161ibele. Dobi se tudi v na\u0161ih bio trgovinah.<\/p>\n

Prav izjemen pomen MAP pa me je spodbudil k temeljitej\u0161emu prou\u010devanju pomena prehranskih dopolnil pri optimiziranju prehrane.<\/p>\n

\"\"<\/a><\/h4>\n

U\u017eivanje \u017eivalskih beljakovin skraj\u0161uje maksimalno \u017eivljenjsko dobo in spodbuja razvoj raka.<\/h4>\n

To je dokazalo ve\u010d raziskav na glodavcih (Campbell, Campbell 2006, L\u00f3pez- Torres, Barja 2008). Samodestruktivni \u00bbapetit za sebi\u010dni gen\u00ab pa tudi njih spodbuja k u\u017eivanju sira in druge \u017eivalske hrane, saj daje beljakovinsko bogata prehrana reproduktivno prednost. Za obstoj vrste namre\u010d ni pomembno, \u010de nas na starost mu\u010dijo degenerativne bolezni. Pred njimi se moramo ubraniti sami z omejevanjem u\u017eivanja \u017eivalskih beljakovin in z beljakovinskimi prehranskimi dodatki, ki ne vsebujejo zelo \u0161kodljivega prese\u017eka metionina<\/p>\n

Vir: Dr. Iztok Ostan, Univerza v Ljubljani, v sodelovanju z Alberto Ostan, Objavljeno v Aura, \u0161t. 266 (2011)<\/small><\/p>\n

Koliko \u017eivalskih beljakovin je \u0161e varno?<\/h3>\n

Ni \u0161e znanstveno ugotovljeno, koliko \u017eivalskih beljakovin je varno za \u010dloveka. Dr. Campbell je na preizkusih na glodavcih ugotovil, da koli\u010dina \u017eivalskih beljakovin, ki ne presega 5% energetskih potreb, \u0161e ne spodbuja rasti tumorjev. \u010ce predpostavimo, da je to varno tudi za ljudi, lahko izra\u010dunamo koli\u010dino \u017eivalskih \u017eivil, ki bi bile (po teh merilih) za ljudi \u0161e \u00bbvarne\u00ab. Povpre\u010dna odrasla zdrava oseba s povpre\u010dno telesno aktivnostjo potrebuje po normativih (GDA) cca 2000 kcal. 5% te energije dobimo iz \u017eivalskih beljakovin, \u010de izberemo eno od spodaj navedenih alternativ:<\/p>\n