Leta 1993 sem se odločil, da opravim daljši preizkus uživanja izključno surove, pretežno sadne prehrane. Že v tridesetih letih preteklega stoletja je namreč dr. A. P. Kouchakoff ugotovil, da edino surovo sadje in zelenjava ne obremenjujeta imunskega sistema, ne povzročata povišanja levkocitov po obroku (digestivne levkocitoze). In res, že v tednu ali dveh mi je ob taki hrani izzvenelo vnetje ušesa, ki me je takrat mučilo. Še bolj me je presenetilo, da je že po nekaj dneh take hrane blato povsem izgubilo neprijeten vonj.
Že prej sem bral rezultate raziskav, v katerih so ugotavljali, da uživanje mesa povzroča razmnoževanje gnilobnih bakterij v črevesju, zato blato smrdi. Pri običajni veganski hrani blato smrdi bistveno manj, a le pri surovi veganski hrani tega gnitja v črevesju ni. To je bilo zame pravo odkritje: naša črevesna biota je še vedno prilagojena na izključno surovo sadje in zelenjavo, kakršno so naši prapredniki uživali pred več kot dvema milijonoma let. Moje navdušenje nad surovo pretežno sadno prehrano je bilo tako v začetku preizkusa veliko.
Pa je čas prinesel veliko razočaranje. Po letu in pol take prehrane sem bil čisto izčrpan – »kost in koža«, zobje so se mi krušili in vidno propadali. Kasneje sem prebral znanstveni članek dr. C. Koebnicka in sodelavcev (1999), ki so v raziskavi med presnojedci v Nemčiji ugotovili, da izključno surova prehrana (pa naj bo veganska ali mešana) zelo zmanjšuje reproduktivno sposobnost – 50 % žensk je ob taki prehrani celo izgubilo menstruacijo. Pa tudi običajna veganska prehrana z reproduktivnega vidika ni optimalna, sem ugotovil kasneje.
Raziskava med poljedelskimi Kitajci, ki so se tradicionalno prehranjevali vegansko, je pokazala, da so Kitajke v povprečju za 6 cm nižje in za 13 kg lažje od vsejedih Britank. Kitajke so tudi bolj deške postave, z ožjimi boki, kar povzroča težave pri porodu, saj normalno razvit otrok težko preide skozi preozko medenično odprtino. Ko je kitajska vlada v drugi polovici 20. stoletja poskrbela za obogatenje prehrane kmečkega prebivalstva tudi z živili živalskega izvora, se je velikost naslednjih generacij povečala. A tudi mešana hrana ni brez pomanjkljivosti. Znamenita Kitajska študija dr. Collina T. Cambella je pokazala, da uživanje živil živalskega izvora (mesa, jajc, mlečnih izdelkov) spodbuja razvoj raka.
Ne vegetarijanska ne vsejedska alternativa nimata samo prednosti ali samo pomanjkljivosti. Deloma smo vsejedci, deloma pa vegetarijanci. To protislovje lahko pojasnimo s teorijo nepopolne prilagojenosti bitij na okolje (1982) oksfordskega biologa dr. Richarda Dawkinsa. Med drugim ugotavlja, da se v evoluciji vsi deli fiziologije ne prilagajajo enakomerno na novo okolje.
Nekateri ostajajo še dolgo arhaični tudi v času, ko so se drugi že prilagodili na nove razmere. Tako je tudi z našo naravo: deli naše fiziologije (denimo črevesna biota) so še vedno taki, kot so bili pred več kot dvema ali celo dvajsetimi milijoni let, ko so bili naši predčloveški predniki vegetarijanci, drugi pa so že prilagojeni na kamenodobno mešano hrano, kar pojasnjuje boljšo rast in razvoj otrok. Dejansko smo nekaj nemogočega: vegetarijanski vsejedci oziroma vsejedi vegetarijanci. Idealne prehrane v naravi ni.
