Se spomnite reklam na TV in na panojih, ko sta Sara Isakovič in Gojmir Lešnjak – Gojc spodbujala, da bodimo »odličnjaki« – naj nam raven sladkorja (glukoze) v krvi na tešče ne presega 5,0 mmol/L? Zakaj zdravniki zagovarjajo tolikšno raven sladkorja kot »odlično«, ko pa je na laboratorijskih izvidih navedeno, da so normalne ravni med 3,6 in 6,1 mmol/L (od 6,2 do 6.9 mmol/l je preddiabetes, pri 7,0 ali več pa že diabetes)? Raziskave namreč kažejo, da nastaja t. im. inzulinska rezistenca že, če je redna jutranja raven glukoze 5,4 mmol/L ali več, s tem pa povečano tveganje za diabetes, bolezni srca in ožilja, raka, demenco in druge bolezni. Zavedati se moramo, da sladkor ni le odlična hrana za celice, pač pa tudi neizbežen vir strupov – glikotoksemije. Poglejmo zakaj.
Glukoza je zelo dober vir energije, ker je hitro presnovljiva. Prav zato je tudi zelo nevarna, saj hitra presnovljivost pomeni, da zlahka reagira z molekulami iz okolja. Med njimi so najbolj izpostavljene beljakovine. Ko se glukoza spoji z beljakovino, nastane glicirana beljakovina, ki je za telo neuporabna in strupena. Glicirana beljakovina namreč ustvari kar 50-krat več prostih radikalov kot običajna (Perlmutter, 2015). V telesu imamo na desettisoče različnih beljakovin. Glukoza jih na svoji poti do mitohondrijev, kjer se porabi za proizvodnjo celične energije (ATP), srečuje zelo veliko; med njimi so hemoglobin, holesterol, v koži vseprisotni kolagen … Neizbežno je, da se del naših beljakovin spoji z glukozo in se spremeni v strup.
Zato je poziv, da skrbimo za odlično raven glukoze v krvi in ne le za normalno, več kot upravičen.
