Če pogledamo bakterije skozi mikroskop, vidimo, da se premikajo. Približajo se koščku hrane, odmikajo se od snovi, ki jim škodijo. Reagirajo seveda instinktivno; kar je zanje koristno, jim vzbudi ugodje, škodljivo pa neprijetne občutke. Kako to občutijo, ne bomo nikoli vedeli, toda ena od osnovnih lastnosti žive snovi je njena občutljivost na vplive iz okolja.
To velja že za osnovne oblike življenja, kot so bakterije. P. Tompkins in C. Bird pa sta šla v svoji znani knjigi “Tajno življenje rastlin” (1973) še dlje. Govorita o senzitivnosti (sentiency) rastlin. V znanstvenih eksperimentih so zaznali, da rastline reagirajo celo na čustvena stanja oseb, ki so ob njih, in ne le na fizične dražljaje. Dobro razpoloženje osebe ugodno vpliva na njihovo rast, slabo pa jo zavira.
Fizične poškodbe rastlin pa imajo še občutnejše učinke. Agrawal in njegovi sodelavci (1999) so na primer ugotovili, da je obrambna reakcija rastlin, ki jih porežemo, tako močna, da se spremenjena markiranost genov prenese celo na semena in tako celo na naslednjo generacijo (Transgenerational induction of defence in animals and plants. Nature, 401, 60)
Bomo zato nehali jesti radič in drugo zelenjavo?
Nikakor ne. Tako kot vse živalske vrste, je tudi človek življenjsko odvisen od uživanja drugih bitij. Hočeš nočeš smo plenilci in za preživetje povzročamo škodo drugim bitjem – ne le živalim, pač pa tudi rastlinam. Rastline so v tem smislu presnovno naprednejše od ljudi. Hranijo se lahko z neorganskimi snovmi. Navsezadnje so se rastline, kot kažejo raziskave, razvile iz prvih enoceličnih živali in ne obratno, kot običajno mislimo. O tem med drugim razglabljam v svoji novi knjigi »Žive vode«.
 |
ZA NAROČILO IZPOLNITE OBRAZEC
|
